Vas je strah poklicati ali poslati sporočilo, ker nočete motiti? To je lahko razlog.
"Bom poklical kasneje, da ne motim."
"Ne bom napisala sporočila, ker ima zagotovo veliko dela."
"Ne bom vprašal, saj nočem biti v breme."
Če ste se prepoznali v teh stavkih, niste edini. Veliko ljudi nosi v sebi nezaveden strah, da s svojo prisotnostjo, vprašanji ali potrebami obremenjujejo druge. Zaradi tega odlašajo s telefonskimi klici, dolgo premišljujejo, ali naj pošljejo sporočilo, težko prosijo za pomoč ali pa se raje umaknejo, kot da bi tvegali občutek, da so komu odveč.
Psihologi opozarjajo, da takšno vedenje pogosto nima veliko skupnega z dejanskim odzivom okolice. Veliko več pove o tem, kako posameznik doživlja samega sebe.
Strah pred tem, da smo v breme
Psihologi govorijo o prepričanju, da so naše potrebe manj pomembne od potreb drugih ljudi. Takšni posamezniki pogosto že vnaprej predvidevajo, da bodo sogovornika zmotili, čeprav za to nimajo nobenega dokaza.
Namesto da bi pomislili: "Če ne bo imel časa, mi bo odgovoril kasneje," se njihov um hitro premakne k mislim, kot so:
- "Verjetno ga motim."
- "Najbrž ima pomembnejše stvari."
- "Ne želim biti nadležen."
- "Raje bom počakal."
Sčasoma takšno razmišljanje postane avtomatično.
Pogosto izvira iz otroštva
Po mnenju številnih psihoterapevtov se ta vzorec pogosto razvije že zelo zgodaj. Če je otrok odraščal v okolju, kjer je imel občutek, da mora biti "priden", tih in nezahteven, se lahko nauči, da je izražanje potreb nekaj, kar obremenjuje druge.
To se lahko zgodi tudi v družinah, kjer starši sicer niso bili nasilni, so bili pa kronično preobremenjeni, čustveno nedostopni ali so otrokove potrebe pogosto postavili na stranski tir.
Otrok se takrat nauči: "Najmanj težav bom povzročal, če bom potreboval čim manj." To prepričanje pa lahko ostane prisotno tudi v odraslosti.
Zelo empatični ljudje so pogosto najbolj zadržani
Zanimivo je, da ta strah pogosto srečamo pri ljudeh z visoko stopnjo empatije. Ker dobro zaznavajo razpoloženje drugih, hitro opazijo, da je nekdo utrujen, zaposlen ali pod stresom. Težava pa nastane, ko začnejo odgovornost za počutje drugih prevzemati nase.
Namesto da bi pomislili: "Poklical bom, pa bo odgovoril, ko bo utegnil," začnejo razmišljati: "Če ga pokličem ravno zdaj, mu bom pokvaril dan."
Empatija tako postopoma preraste v pretirano samonadzorovanje.
Paradoks: drugi pogosto mislijo, da jih ne zanima
Ironično je, da ljudje, ki se najbolj bojijo motiti druge, pogosto nehote ustvarijo povsem drugačen vtis. Ker redko prvi pokličejo, napišejo sporočilo ali predlagajo srečanje, lahko njihovi prijatelji začnejo misliti, da niso zainteresirani za odnos. Tako nastane začaran krog. Oseba čaka, da bo pobudo dal nekdo drug, drugi pa čakajo nanjo. Obe strani lahko ostaneta z občutkom oddaljenosti, čeprav si želita več bližine.
Seveda je lepo biti obziren. Povsem normalno je, da ne želimo ljudi klicati sredi noči ali jih zmotiti med pomembnim sestankom. Težava nastane, ko postane strah pred motenjem stalno življenjsko pravilo. Takrat človek začne verjeti, da mora svojo prisotnost čim bolj zmanjšati, da bi bil sprejet.
Psihologi poudarjajo, da se za tem pogosto skriva globlje vprašanje: Ali verjamem, da imam pravico zavzeti prostor v življenju drugih ljudi?
Dovoliti si biti viden
Zdrav odnos temelji na medsebojnosti. Tako kot ste pripravljeni prisluhniti prijatelju, ko vas pokliče, so verjetno tudi drugi pripravljeni prisluhniti vam.
Večina ljudi ne pričakuje popolnega občutka za pravi trenutek. Veliko pomembnejši jim je občutek, da ste pomislili nanje. Če se pogosto ujamete v misli: "Ne bom motil," se morda velja vprašati nekaj drugega:
Ali res motim druge – ali pa me je življenje naučilo, da moram biti čim manj viden, da bom sprejet?
Odgovor na to vprašanje je lahko prvi korak k bolj sproščenim, pristnim in enakovrednim odnosom.
