Ste že kdaj sedeli doma, imeli končno nekaj prostega časa, pa vseeno niste mogli zares sprostiti telesa? Ves čas vas priganja občutek, da morate še nekaj narediti, nekaj preveriti, nekam iti in nekaj rešiti.
In čeprav morda objektivno nimate nobene nujne obveznosti, vaše telo deluje, kot da ste ves čas v zamudi. Ta občutek danes doživlja ogromno ljudi. Toda vprašanje je: od kod sploh izvira?
Vaš živčni sistem nikoli ni zares sproščen
Veliko ljudi živi v stanju kronične notranje pripravljenosti. Telo je nenehno v načinu »moram«, »pohiti«, »nekaj ni dovolj«, »nekaj sem pozabil«. Psihologi pojasnjujejo, da se to pogosto razvije pri ljudeh, ki so morali biti že zgodaj zelo odgovorni, prilagojeni ali čustveno pozorni na okolico.
Če je bil človek v otroštvu navajen napetosti, nepredvidljivosti ali občutka, da mora ves čas nekaj nadzorovati, se lahko njegov živčni sistem navadi na stalno pripravljenost. Mir mu zato postane tuj.
Morda ste odrasli z občutkom, da nikoli ni dovolj
Veliko ljudi nosi globoko notranje prepričanje, da morajo svojo vrednost dokazovati skozi produktivnost. Če ste bili pohvaljeni predvsem takrat, ko ste bili pridni, uspešni, koristni ali učinkoviti, ste se nezavedno naučili, da počitek ni varen. Da je treba ves čas nekaj delati, dosegati ali izboljševati. Zato tudi takrat, ko imate prost trenutek, ne znate zares odnehati. Telo počiva, um pa še vedno teče.
Družba nas uči, da je počasnost greh
Današnji svet poveličuje hitrost, hitre odgovore, hitre uspehe, večopravilnost, dosežke, produktivnost... Če ne odgovorimo dovolj hitro, imamo občutek krivde. Če počivamo, se hitro pojavi občutek, da zapravljamo čas. Kot da moramo biti ves čas dosegljivi, aktivni in koristni. Počasi smo začeli enačiti svojo vrednost s tem, koliko zmoremo. In zato mnogi ljudje sploh ne znajo več samo biti.
Telo si zapomni stres
Tudi če danes živite bolj mirno življenje, telo pogosto še vedno nosi stare občutke stresa, hitenja ali preživetvenega načina delovanja. Zato nekateri ljudje težko sedijo pri miru in se sprostijo. Težko uživajo brez občutka krivde. Telo ves čas čaka, da se bo zgodilo nekaj slabega.
Telefon in družbena omrežja dodatno pospešujejo občutek hitenja
Naši možgani danes skoraj nikoli nimajo prave tišine. Neprestano prejemamo informacije, obvestila, sporočila, videe in dražljaje. Možgani zato dobijo občutek, da morajo biti ves čas pripravljeni na naslednjo stvar. Posledica? Neprestan notranji nemir. Veliko ljudi danes sploh ne zmore več sedeti v tišini brez potrebe, da vsako sekundo preveri telefon.
Občutek hitenja je včasih tudi beg pred samim sabo
Ko se ustavimo, pogosto pridejo na površje občutki, ki jih sicer uspešno preglasimo z zaposlenostjo. V nas se pogosto nahaja tesnoba, praznina, žalost, osamljenost in nezadovoljstvo. Nezavedno nam ustreza, da smo ves čas zaposleni, saj tako ne pridemo v stik s težjimi občutki.
In kaj pomaga?
Najprej že to, da opazite, kako pogosto ste v notranjem hitenju, tudi kadar ni nobene resnične nevarnosti ali nuje. Da se vprašate: Kam pravzaprav hitim? Kaj se zgodi, če za trenutek ne naredim ničesar? Zakaj mi je mir tako neprijeten?
Zdi se, da vedno bolj postaja luksuz prav sposobnost, da ste lahko za trenutek popolnoma prisotni in brez občutka, da bi morali biti nekje drugje.
