Obsojanje drugih nas naredi nesrečne

Za vas imam preprost predlog. Izzovite se, da do konca dneva ne boste obsojali ljudi – pa naj bodo to vaši prijatelji ali naključni mimoidoči. Vključno s prijateljem, ki nikoli ne neha govoriti in s tistim, ki se vsakič pritožuje nad svojim življenjem. 

Obsojanje drugih nas naredi nesrečne (foto: pexels) pexels
6. 6. 2021

Temu pravim preprost predlog, saj vanj nisem vključil težave samoobsojanja, kaj šele obsojanja ljudi kot je naprimer Gadafi. Izziv je samo v tem, da ne obsojate prijateljev ali neznancev. A še vedno obstaja možnost, da boste zdržali le nekaj minut, preden boste v mislih spet nekoga obsodili. 

Torej, zakaj nam je tako težko odložiti svoje predsodke? 

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej začeti ločevati med obsodbo in presojo.

Obsodba je tisto, kar dodamo presoji, medtem ko primerjamo to, kakšne so (v resnici) stvari ali ljudje in našo predstavo o tem, kakšni bi morali biti. V sodbi torej obstaja dvoje: (1) element nezadovoljstva s stvarmi in (2) želja, da bi bile takšne, kot si želimo mi.

Da obrazložim: za primer vzemimo zelo zgovornega prijatelja. Če govorimo zgolj v nevtralnem, opisnem tonu, bomo rekli: »Neprekinjeno lahko govori petnajst minut.« To je primer presoje – ob predpostavki, da je ocena natančna, samo opisujemo stvari takšne, kot so. 

Po drugi strani pa lahko ta isti stavek izrečemo v negativnem tonu in že smo mu dodali nov pomen – naš negativni ton razkriva naše nezadovoljstvo s tem, da prijatelj veliko govori in našo željo, da bi bil drugačen. 

Zdaj pa pomislite na neznance. Če ste takšni kot jaz, se pri opazovanju mimoidočih nekje v ozadju misli vedno pojavijo subtilne sodbe: »Lahko bi izgubila nekaj kilogramov«, »Ta pa res ne zna kombinirati kravat s srajcami«, »Zakaj se tako nadležno smeji?« in podobno.

Torej, zakaj nam je težko prenehati obsojati? Spomnimo se, da je v sodbi element nezadovoljstva s tem, kakšne so stvari v resnici in želja, da bi bile takšne, kot bi si želeli mi.

Sodba je torej le recept za trpljenje: začnemo z našim nezadovoljstvom nad tem, kakšna je oseba in vmešamo še našo željo, da bi bila drugačna. Imamo vpliv na ljudi okoli nas? Ne. Jih bomo s svojim obsojanjem uspeli spremeniti? Ne. Torej, kdo je v situaciji tisti, ki bo ostal nesrečen?

To seveda ne pomeni, da se moramo družiti z nekom, ki govori več, kot bi si želeli ali pa se nenehno pritožuje nad svojim življenjem brez, da bi glede tega kaj naredil. Če pa vseeno odločimo, da bomo preživeli čas z njimi, se lahko zavestno odločimo tudi, da jih ne bomo obsojali. Takšna odločitev nam bo povrnila energijo, ki smo jo prej porabljali za obsojanje in počutili se bomo olajšane. 

Kar pa zadeva obsojanje mimoidočih – kaj, če ima ženska bolezensko stanje, ki ji onemogoča izgubo telesne teže? Kaj, če je tisto edina kravata, ki jo ta moški premore? Naše sodbe jim ne bodo olajšale trpljenja, še manj ga bodo olajšale nam. 

Zdaj poskusite še eno stvar: pomislite na nekaj prijateljev, ki vas na nek način jezijo. Ali jim lahko dovolite, da so takšni, kot so, ne da bi s želeli, da bi bili drugačni? Če se vrnemo spet na moja dva primera – lahko odprete srce njegovi zgovornosti ali njenemu nenehnemu pritoževanju?

Obsojanje je tako dobro zakoreninjeno vedenje, da ga komaj opazimo, ko se začne dogajati. V začetku bomo morali vložiti kar nekaj truda, da premagamo ta avtomatski odziv, a je vredno. Vredno je, saj bomo največjo uslugo naredili prav sebi. Ko opustimo potrebo po obsojanju, se lahko osvobodimo negativnosti naših misli in svet okoli sebe sprejmemo točno takšen, kot je. 

Zato vas danes spodbujam, da se osvobodite bremena, ki vam ga nalaga obsojanje.

Povzeto po: tinnybuddha.com