Če smo odraščali v toksičnem okolju, to lahko pusti trajne posledice na naših možganih.
Odraščanje v toksičnem ali nestabilnem domačem okolju lahko pusti posledice, ki segajo daleč v odraslost.
Če se že dlje časa spopadate s kroničnimi čustvenimi ali telesnimi težavami in se sprašujete, zakaj se z njimi tako težko soočate, je morda vzrok v vašem otroštvu.
Leta 1995 sta zdravnika Vincent Felitti in Robert Anda začela obsežno raziskavo, v kateri sta proučila otroštvo več kot 17.000 ljudi ter njihove izkušnje primerjala z zdravstvenim stanjem v odraslosti. Ugotovila sta, da so neugodne izkušnje v otroštvu (angl. "Adverse Childhood Experiences" oziroma ACE) povezane z večjim tveganjem za razvoj telesnih in duševnih bolezni, povezanih s stresom.
Danes nevroznanstveniki vse bolje razumejo, kako lahko odraščanje v neustreznem družinskem okolju spremeni delovanje možganov, vpliva na telo in definira način, kako se človek odziva na stres še dolgo po otroštvu.
Kaj se torej zgodi z vašimi možgani, če odraščate v toksičnem okolju?
1. Vaš organizem je lahko ves čas v stanju pripravljenosti
Če ste bili kot otrok pogosto izpostavljeni stresnim okoliščinam, se lahko vaš sistem za odzivanje na stres trajno spremeni. Telo ostaja v stanju povečane pripravljenosti tudi desetletja pozneje.
To pomeni, da se lahko tudi na vsakodnevne nevšečnosti, kot so nepričakovan račun, prepir s partnerjem ali nevarna situacija v prometu, odzovete veliko intenzivneje, kot bi bilo potrebno.
Dolgotrajna prekomerna aktivacija stresnega sistema pa povečuje tveganje za številne kronične bolezni, med njimi avtoimunske bolezni, bolezni srca in ožilja, nekatere vrste raka ter depresijo.
Raziskovalci z univerze Yale so ugotovili, da kronični stres v otroštvu vpliva na delovanje številnih genov, ne le tistih, ki uravnavajo stresni odziv, temveč tudi genov, povezanih z različnimi boleznimi v odraslosti. Te ugotovitve vse bolj brišejo mejo med telesnim in duševnim zdravjem ter potrjujejo, da sta veliko tesneje povezana, kot smo verjeli nekoč.
2. Nekateri deli možganov so lahko manjši ali delujejo drugače
Dolgotrajna izpostavljenost stresu med razvojem možganov povzroča povečano izločanje stresnih hormonov, predvsem kortizola. Hormoni pa so tesno povezani z razvojem in delovanjem možganov.
Raziskave kažejo, da so neugodne izkušnje v otroštvu povezane z manjšim obsegom sive možganovine v predelih, ki sodelujejo pri spominu, odločanju, uravnavanju čustev in zaznavanju nevarnosti. Mednje sodijo hipokampus, prefrontalna skorja in amigdala.
Zaradi teh sprememb lahko ljudje tudi v odraslosti burneje reagirajo na razmeroma majhne vsakodnevne stresne dogodke.
3. Večje je tveganje za motnje razpoloženja
Otroški možgani vsebujejo ogromno živčnih celic in povezav med njimi. Med odraščanjem se odvečne povezave postopoma odstranijo, da možgani delujejo učinkoviteje.
Pomembno vlogo pri tem imajo mikroglije, posebne celice imunskega sistema v možganih. Njihova naloga je odstranjevanje nepotrebnih povezav in skrb za "čiščenje" možganskega tkiva.
Raziskave kažejo, da lahko kronični in nepredvidljiv stres spremeni delovanje mikroglij, kar prispeva k vnetjem v možganih in živčevju ter kasnejšim težavam z razpoloženjem, spominom in uravnavanjem stresa.
Če otrok ob težkih življenjskih okoliščinah nima ob sebi stabilne, ljubeče odrasle osebe, ki bi mu nudila oporo, se lahko pozneje poveča tveganje za razvoj depresije, anksioznosti ter težav z izvršilnimi funkcijami, kot so načrtovanje, samonadzor in sprejemanje odločitev.
4. Celice se lahko starajo hitreje
Zgodnje travmatične izkušnje lahko vplivajo tudi na biološko staranje.
Pri odraslih, ki so v otroštvu doživeli hude obremenitve, raziskovalci pogosteje opažajo krajše telomere. To so zaščitni deli na koncih kromosomov, ki varujejo naš dedni zapis. Ko se telomere krajšajo, se celice hitreje starajo, hkrati pa se poveča tveganje za različne bolezni.
To pomeni, da lahko neugodne izkušnje v otroštvu pustijo sledi celo na celični ravni.
5. Težje presodite, kaj je resnično nevarno
V možganih deluje omrežje, imenovano privzeto možgansko omrežje ("default mode network"), ki pomaga povezovati spomine, misli in informacije iz okolja. Omogoča nam, da ocenimo, kaj je pomembno in kako se ustrezno odzvati.
Nevroznanstvenica Ruth Lanius pojasnjuje, da to omrežje pomaga možganom razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi dražljaji ter se pripraviti na odziv.
Pri otrocih, ki živijo v stalnem občutku ogroženosti, pa je to omrežje pogosto manj dejavno. Njihovi možgani ostajajo usmerjeni predvsem v preživetje in stanje "boj ali beg", zato težje pravilno ocenjujejo okoliščine tudi mnogo let po travmatičnih dogodkih. Posledica je lahko pretirano zaznavanje nevarnosti in neustrezen odziv na vsakodnevne situacije.
6. Čustvena bolečina se lahko izrazi kot telesna bolezen
Dolga leta je veljalo prepričanje, da so možgani ločeni od imunskega sistema. Raziskovalci z Medicinske fakultete Univerze v Virginiji pa so pokazali, da to ne drži. Odkrili so limfne žile, ki povezujejo možgane z imunskim sistemom. Limfni sistem po telesu prenaša imunske celice in pomaga odstranjevati odpadne snovi.
To odkritje dodatno pojasnjuje, zakaj imajo neugodne izkušnje v otroštvu tako močan vpliv na telesno zdravje. Vnetni procesi, ki nastanejo zaradi dolgotrajnega stresa, ne prizadenejo le možganov, ampak se razširijo po celotnem telesu.
Prav zato se lahko čustvena stiska skozi leta kaže tudi kot kronične bolečine, prebavne težave, bolezni srca ali druge telesne bolezni.
7. Večje je tveganje za anksioznost in depresijo
Raziskovalec Ryan Herringa z Univerze Wisconsin je ugotovil, da imajo otroci in mladostniki z veliko neugodnimi izkušnjami iz otroštva šibkejše povezave med prefrontalno skorjo in hipokampusom. Pri dekletih so bile oslabljene tudi povezave med prefrontalno skorjo in amigdalo.
Te povezave so ključne za uravnavanje čustev ter presojo, ali je neka situacija nevarna ali ne. Herringa pojasnjuje, da lahko pri dekletih s šibkejšimi povezavami že običajne stresne situacije sprožijo izrazitejši občutek strahu in tesnobe.
Raziskava je pokazala, da so imela dekleta s takšnimi spremembami večje tveganje za razvoj anksioznosti in depresije že v pozni adolescenci, kar lahko pomaga pojasniti, zakaj neugodne izkušnje v otroštvu pogosteje vodijo do teh težav pozneje v življenju.
Možgani se lahko spreminjajo tudi na bolje
Takšne ugotovitve so lahko težke, še posebej, če v opisanih izkušnjah prepoznate svoje otroštvo ali razmišljate o svojih otrocih.
Vendar raziskave prinašajo tudi spodbudno sporočilo. Tako kot znanost vse bolje razume, kako zgodnje stiske vplivajo na razvoj možganov, vse več vemo tudi o tem, kako lahko spodbudimo "obnovo" možganov.
Možgani niso nespremenljivi. Imajo izjemno sposobnost prilagajanja in ustvarjanja novih povezav skozi vse življenje. Tako kot se lahko zacelijo telesne poškodbe ali okrepijo mišice, se lahko z ustrezno podporo, varnimi odnosi in zdravimi življenjskimi navadami postopoma izboljšajo tudi delovanje možganov, uravnavanje čustev in odzivanje na stres.
Preteklost sicer lahko pusti sledi, vendar ne določa nujno vaše prihodnosti.
Prirejeno po: yourtango.com
