Ali zares razumemo, zakaj otroci razvijejo ADHD motnjo (motnje pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo)? Zapis, ki da misliti.
Prvo srečanje otroškega psihologa z 12-letnikom:
- Ali veš, zakaj si prišel sem?
- Vem.
- Mi želiš povedati?
- Imam ADHD.
- Veš kaj je to?
- Sem hiperaktiven in se ne koncentriram dovolj.
- Ali razumeš, ko se ti to dogaja?
- Da.
- Ali želiš, da ti pomagam?
- Moji starši si to želijo.
- Ti si ne želiš?
- Ne vem. Vsekakor želim, da se ne jezijo. Ne kričijo.
- Je to vse, kar hočeš?
- Všeč mi je, da imam poreden um! Pomaga mi pobegniti.
- Od česa?
- Od jeze drugih.
- Ali mi želiš povedati malo o sebi in kako ti razumeš svoje težave?
- Ves čas se tresem in pravijo mi porednež ... In zelo hitro razmišljam in se težko ustavim. Pravijo mi, da skačem v besedo. Ampak samo govoriti želim ... Včasih niti ne poslušam, kaj mi govorijo. Oziroma... drugi mislijo, da ne poslušam!
- Pa jih poslušaš?
- Včasih si želim, da ne bi ... O meni govorijo, kot da nisem zraven! Moji starši, stari starši, prijatelji mojih staršev, učitelji. Včasih tudi drugi otroci, vendar me to ne moti toliko. So samo otroci. Saj ne morejo razumeti?
- Govorijo o tvojem vedenju, kajne?
- Da. Ampak ne razumem. So pred komentiranjem mojega vedenja komentirali svoje?
- Ne razumem.
- Moj oče na primer. Nekaj ga vprašam. Običajno ne odgovori ali pa odgovori nekaj nepomembnega in če ga opazuješ, se ves trese. Naglo vstane od pisalne mize, naredi nekaj nerodnih gibov, spet sede. Trese se na stolu, telefon odloži, mama mu nekaj reče, moj brat se pogovarja z njim. Nekaj na koncu izgubi, nekaj pozabi. Izgubi se v svojih mislih.
Mama je razburjena. Zavpije mu. Pogosto ga žali. Potem se začne prepir. Mama joka, zbija z vrati. Pritožuje se, da počne toliko stvari in da je nihče ne razume. Zakaj bi jo razumel jaz, ko sem le otrok? Onadva mene razumeta?
- Zakaj to praviš?
- Ker tudi meni v življenju ni lahko! Zbudim se zgodaj. Šola. Vzemi matematiko, napiši tole, odgovori na to, pojdi ven na odmor, hitro se vrni, drug učitelj. Bodi hiter! Osredotoči se! Ne pozabi! Odgovori!
Moram se spomniti celo nenavadnosti vsakega učitelja, da se prilagodim! Končam s šolo. Hitro v avto! Pojej hitro! Začni z domačo nalogo hitro! Naj igraj se! Pojdi lulat, da gremo na angleščino! Na nogomet, na, na ... na ...
In ko bom končno končal vse svoje obveznosti, se mama spet pritožuje nad svojim črnim življenjem. In da ji ne uspe likati, pomiti, iti ven s prijateljicami. In joka. In se krega z očetom.
Ne spomnim se, kdaj sem jo zadnje videl, kako se smeji. Niti očeta.
In potem si predstavljam zmaje, ki seveda letijo! In upam, da mi prinesejo bobne, da jih ne bom več slišal!
Predstavljam si, da si povesta, da imata ADHD, in da skačeta v besedo, ko se pogovarjam z njima! In da sta hiperaktivna!
Niti minute ne sedita pri miru! In da ne vem, ali bi bil tak, če bi mi pomagala, ko sem bil mlajši. Če bi me imela rada takšnega, kot sem, in namesto da me kaznujeta, bi me objela ...
Ali vam lahko sedaj povem resnico?
- Da ...
- Zdaj si ne želim spreminjati. Vi odrasli ste enaki. Samo, da v vašem primeru ni nobenega, ki bi vas kregal!
- Ti povem po pravici ... Tudi jaz ti ne želim pomagati pri spremembi!
- Hvala!
- Ni za kaj!
Jorge Bucay
Poglejte si še: