Ko se pri otrocih pojavijo nenavadne izkušnje, se starši pogosto znajdejo v dilemi: kako se pravilno odzvati?
Nekateri starši te izkušnje zanemarijo, medtem ko jih drugi pretirano izpostavljajo. Kako torej najti pravo ravnovesje?
Adrian Kezele, avtor knjige Šesto stanje zavesti, pravi, da je najboljši pristop tisti, ki bo otroku omogočil, da ohrani svojo naravno občutljivost in hkrati ostane povezan z resničnostjo.
2 vrsti odzivov
V zgodnjem otroštvu so otroci blaženo nezavedni za karmični tovor, ki ga
nosijo. Prav tako so bolj odprti in občutljivi za resničnost kot pa odrasli, ki so se vkalupili v vzorce. Ko se pri otrocih pojavijo določene izkušnje, ki izstopajo iz teh uokvirjenih vzorcev, se po večini pojavljata dve vrsti odzivov:
Prvi je odziv povprečnega starša, ki ne ve ničesar o subtilnih ravneh resničnosti, še več, včasih se tega tudi boji. Takšen starš (večina) bo otroku skušal pojasniti, da gre samo za domišljijo, da se mu je to samo zdelo, da gre za sanje ali kaj podobnega temu. Skratka – naredili bodo vse, da preusmerijo otrokovo pozornost na drugo stran, na 'pomembnejše', 'konkretne' in 'materialne' zadeve.
Rezultat – otrok sčasoma zanemari drugačne izkušnje resničnosti in se vkalupi v družbeno sprejemljive okvirje percepcije, razmišljanja in obnašanja.
Druga vrsta reakcij, ki se v zadnjem času pojavlja pri starših, izpostavljenih 'duhovnosti', je navdušenje, čudenje ter izpostavljanje otrokovih izkušenj kot nečesa zelo posebnega (»moj« otrok je poseben, »moj« otrok ima duhovne izkušnje). Rezultat tega je zmedenost otroka (ker starš ni edini, s komer se otrok srečuje, izkušnje, ki jih ima in ki jih nadobudni starš 'forsira', pa niso običajne) in pozneje občutek izključenosti iz družbe.
Se pravi – najboljši nasvet za starše?
"Lahko bi navedel še kup podrobnosti," pravi Kezele, a najboljši nasvet je tale: "Z otroki, ki imajo nenavadne izkušnje (videnja, stike z nevidnimi 'prijatelji', občutke, ki presegajo okvirje časa in prostora, spomine, ki niso njihovi, itd.), se obnašajte, kot da je to nekaj običajnega: brez zanikanja in prepričevanja, da vse skupaj ni res (in seveda brez strahu, ker take zadeve spadajo v nedolžni otroški čas), a tudi absolutno brez poudarjanja, izpostavljanja ter idej, da imate 'posebnega' otroka.
Nekateri starši so zelo nagnjeni k slednjemu, kar je samo starševski ego, ki bo na koncu škodil tako njim kot otroku.
Prava modrost je samo za odrasle. To je jasno vsakomur, ki vidi 'čiste oblike', ki jih omenjam v knjigi imenuje Šesto stanje zavesti. Zelo redko se jih vidi pri majhnih otrocih."
Preberite si še:
- 3 znamenja, ki jih v juliju čaka SREČA V LJUBEZNI
- 10 let je čakala sina. Prižigala mu je sveče za mrtve, nato pa prejela klic: "Mama, tukaj tvoj Nikola."