Hrepenimo po bližini. Potrebujemo se.
Da je nekdo z mano, kjer se lahko spočijem, zajokam, izpovem, sprostim. Da sem lahko pred nekom, kjer ni nečesa, kar rabim jaz zanj/zanjo narediti, dati, ali da čutim, da od mene nekaj hoče.
Naj si bo to prijateljstvo, partnerska zveza, bratstvo, sestrstvo, poimenovanje, kakršnegakoli se spomnemo. Povsod je iskana ista kvaliteta.
V takem stiku ne rabim biti nihče. In zato lahko čutim sebe. Pomirjen. Stres iz telesa pade in odteka.
Um, srce, duša padata na svoje mesto, kot jesenski list na svoja tla.
V takem objemu na novo zrastem. Prebudim se. Zato je ta odnos zdravilen.
Zelo radi ga dosegamo sami. A enako vredno je imeti tak stik tudi navzven, z nekom. Med seboj, med nami. Potrebujemo se.
Da smo eden za drugega takrat, ko znotraj ne zmoreš, tam z objemom. S poljubom. S stiskom, s prislonom glave na glavo, srce na srce.
Vse bo vredu. Vse je vredu. Razumem te.
Sporočilo iz Hram Ljubezni
- Poglejte si še zapis: Raje imam nore ljudi, ki so pristni, kot tiste dolgočasno površinske...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
