Demenca je izjemno boleča za celotno družino, zato se verjetno sprašujete, kako za vraga mi je v tem uspelo najti kakšno lepo stvar?
Ko sem bila stara 11 let, sem zbolela za motnjami hranjenja. Takrat je anoreksija veljala za "bolezen bogatih deklet" - nekaj, kar zlahka ozdravimo s čokoladno torto. Oba moja starša sta veliko delala, zato sem brez težav lahko izpuščala obroke. Ko smo bili skupaj, pa sem postala prava mojstrica v prikrivanju hrane, ki je nisem zaužila. Prepričana sem bila, da v resnici nista posumila, da je z menoj nekaj resno narobe.
A nekega dne me je oče prišel predčasno iskati v šolo. Nič ni govoril, le rekel mi je, naj grem v avto. Celo vožnjo ni spregovoril niti besede. Bila sem tako prestrašena, da me je vse bolelo. Nisem vedela, kaj me čaka, a iz očetovega obraza sem razbrala, da to ni zabaven izlet.
Končno smo prispeli na naš cilj. Šlo je za nekakšen zdravstveni center. Takoj, ko sva stopila skozi vhodna vrata, sem zaznala močen vonj po zdravilih. Preden sem se sploh zavedala, kaj se dogaja, so me strokovnjaki že odpeljali v ordinacijo in me posadili na tehtnico.
Zdravnica, brez da bi se mi sploh predstavila, mi je takoj rekla: "Preveč si suha. Pridobiti moraš na teži." Ker je takoj videla, da se me s tem ni še dotaknila, je dodala: "Če ne boš jedla, boš šla na kraj za 'dekleta, kot si ti'. Zaprta boš v ustanovi in drugi te bodo silili v to, da ješ. Svoje družine ne boš videla, dokler se ne zrediš."
Predstavljajte si, da v najstniških letih slišite te besede. Popolnoma sem bila prestrašena. Ko sva se z očetom vrnila v avto, je spregovoril prve besede v dnevu in me vprašal: "Torej? Se boš zredila?"
"Ja," sem odgovorila, preveč prestrašena, da bi se borila. Preveč me je bilo strah, da bi mu povedala resnico. Da bi mu jasno pokazala, da to ni moja izbira. Ni moja odločitev, da stradam. Ne počnem tega namerno. Že takrat sem vedela, da je vzrok nekje drugje, ne more biti v meni, saj sem bila samo otrok. A vem, da me on ne bi razumel. Preveč je bil v svojem svetu. Tudi ta njegova odtujenost je bila razlog mojih težav.
S tem, ko me je odpeljal na ta pregled, se je začel pekel. Najino zaupanje je bilo uničeno. Očetu sem se izogibala, saj sem ga doživljala kot nevarnost. Počutila sem se popolnoma samo in v lastnem domu sem izgubila občutek varnosti. Moje najstništvo je od tega dogodka naprej bilo samo skupek strahu, negotovosti in izolacije.
Ko sem odrasla, sem s starši ohranila stike. Vseeno pa sem jih vedno držala na nekakšni razdalji in v sebi sem potiho še vedno bila jezna zaradi očetove izdaje. Nikakor nisem mogla razumeti, kako ni videl dlje od mojega suhega telesa. Kako ni razumel, da bo z grožnjami sicer odpravil en simptom, a povzročil nešteto novih ran.
Skoraj 40 let pozneje je moj oče zbolel za demenco.
Zaradi svoje bolezni se danes oče sploh ne spomni več tistega obiska, ki je vse spremenil. Ne spomni se besed, ki sem mu jih skozi leta v jezi izrekla. Ne spomni se vseh naših družinskih ran... Verjetno je tudi zato prišlo do demence. Spomini so bili zanj preveč boleči, da bi jih obržal v zavesti.
Vse, kar zdaj ve, je tisto, kar mu dopušča demenca: ali je zunaj sonce, ali so veverice pojedle arašide, ki jih je nastavil in ali sem ob njemu.
Vsak, ki je že imel bližnjega z demenco, ve, kako boleče je opazovati osebo, ko se ne spomni več svojega življenja. Včasih pozabi celo na lastno ime in identiteto. Težko je biti ob taki osebi in ji vsak dan znova razlagati, kaj se dogaja.
A ugotovila sem, da mi je očetova demenca prinesla tudi veliko darilo.
Spoznala sem, da se moj oče najbrž nikoli ne bo spomnil vsega, kar sva prestala. Res je, da je pozabil tudi na lepe trenutke, kot so poroka ali rojstvo vnukov, a pozabil je tudi na stare rane in zamere. Zanj sem bila še vedno njegova punčka, ki jo je imel najraje na svetu.
Vsakič, ko me je videl in prepoznal, se mu je na obrazu narisal nasmešek. Ni me napeto opazoval in pričakoval konflikt. Preprosto je bil vesel, da me vidi.
Res je, da mi njegov način soočanja s težavami ni v vzor. Vendar sem skozi to izkušnjo v sebi poiskala moč, da se bom sama soočila s težavami, s katerimi se sam ni zmogel, saj ne bi rada ponovila njegove napake.
Naučila pa sem se naslednje svetle stvari...
Naučila sem se upočasniti in skupaj z njim ceniti marjetico, ki jo je želel opazovati. Naučila sem se ustaviti in z navdušenjem slediti pticam, ki so poletele iz drevesa. Naučila sem se biti preprosto vesela, ker danes lahko vidim moja starša in preživim čas z njima ne glede na vse.
Težo iz preteklosti lahko na svojih ramenih nosimo vse življenje. Lahko pa zapremo oči in v sebi poiščemo moč, da to težo odložimo.
Sem pozabila na svojo preteklost? Seveda ne. A ne pustim ji več, da vpliva na odnose, ki jih imam danes.
Demenca je izjemno težka in boleča bolezen za vse vpletene. Vseeno pa nam lahko pokaže nov pogled na življenje in nam omogoča, da se iz nje nečesa naučimo. Predvsem tega, da sami v sebbi najdemo moč, da se soočimo s težo življenja na tak način, da ne bomo potrebovali pozabiti vsega.
Prirejeno po: TinyBuddha
Več o demenci si preberite v članku: Kaj je razlog za demenco? Kaj želi oseba pozabiti?
Sorodne vsebine:
Pogovor z Lauro Škvorc o motnjah hranjenja
Osebna trenerka, nutricionistka ter bodoča dietetičarka je spregovorila o lastni izkušnji z motnjami hranjenja, obenem pa je beseda tekla tudi o prehranskih dodatkih, razstrupljanju telesa, dietah, mitih o prehrani ter še veliko več.
Pogovoru prisluhnite tukaj: