To ni zgodba o cilju, temveč o poti. Jorge Bucay nas skozi pretresljivo in nežno alegorijo spomni, da življenje ni merjeno v letih, temveč v trenutkih, ko smo resnično živi – prisotni, ganjeni in hvaležni.
Iskalec – Jorge Bucay
To je zgodba o moškem, ki bi ga lahko opredelili kot iskalca … Iskalec je nekdo, ki išče – ne nujno nekdo, ki najde. Ni nujno niti, da natančno ve, kaj išče. Preprosto je nekdo, za katerega je življenje iskanje.
Nekega dne je ta iskalec začutil, da mora oditi v mesto Kammir.
Naučil se je zaupati tem silovitim občutkom, ki so prihajali iz neznanega dela njegove notranjosti. Zato je pustil vse za seboj in odšel.
Po dveh dneh hoje po prašni cesti je v daljavi zagledal Kammir. Tik preden bi prispel v mesto, ga je pritegnil grič ob desni strani poti. Bil je prekrit s čudovito zelenico, posut z drevesi, pticami in dišečim cvetjem. Okoli in okoli ga je obdajala majhna ograja iz gladkega lesa. Bronasta vrata so ga vabila, da vstopi.
- Preberite si tudi: Ljudje pogosto iščemo potrditve pri napačnih ljudeh (zgodba o prstanu)
Nenadoma je pozabil na svoje popotovanje in podlegel skušnjavi, da bi za trenutek počil v tem kraju. Stopil je skozi vrata in se počasi sprehodil med belimi kamni, raztresenimi med drevesi. Njegove oči so, kot metulji, poplesavale po vsakem detajlu tega pisanega raja. Ker so bile oči iskalca, je hitro opazil napis na enem izmed kamnov:
Abdul Terach, živel 8 let, 6 mesecev, 2 tedna in 3 dni
Ob tem se je zdrznil – ugotovil je, da to ni navaden kamen, temveč nagrobnik.
Zazdelo se mu je strašno, da je na tem mestu pokopan tako majhen otrok. Ozrl se je okoli sebe in opazil, da ima tudi naslednji kamen podoben napis:
Yamir Kalib, živel 5 let, 8 mesecev in 3 tedne
Iskalca je pretreslo. Tisti čudoviti kraj je bil pokopališče – in vsak kamen je bil grob. Enega za drugim je začel brati napise. Vsi so imeli ime in natančen izračun življenja pokojnega. Toda tisto, kar ga je navdalo z grozo, je bilo spoznanje, da nihče izmed pokopanih otrok ni živel več kot enajst let …
Zgrabil ga je neizmeren obup. Sedel je med rožami in zajokal. Skrbnik pokopališča, ki se je sprehajal naokoli, ga je opazil in se mu približal.
Nekaj časa je v tišini opazoval, kako iskalec joka, nato pa ga vprašal, ali joka za kakšnim družinskim članom.
»Ne,« je odvrnil iskalec. »Kaj se dogaja v tem kraju? Kakšna strašna stvar je to mesto? Zakaj je tu pokopanih toliko otrok? Kakšno grozno prekletstvo je zadelo te ljudi, da so prisiljeni zgraditi pokopališče samo za otroke?«
Starec se je nežno nasmehnil in rekel:
»Pomirite se … Ni prekletstva. Gre za star običaj v tem kraju. Povedal vam bom …«
»Ko otrok dopolni petnajst let, mu starši podarijo zvezek, kot je tale, ki ga imam pri sebi, da si ga obesi okoli vratu. To je naša tradicija. Od takrat naprej, vedno ko doživiš nekaj zelo lepega, odpreš zvezek in vanj zapišeš: Na levo stran: kaj si doživel. Na desno stran: koliko časa je trajala ta sreča.
Spoznaš dekle in se zaljubiš – koliko časa traja to čustvo, ta ogenj, to srečanje? Teden? Dva? Tri tedne in pol? In prvi poljub – koliko časa traja navdušenje in čar? Minuto in pol? Dva dneva? Teden?
Kaj pa nosečnost in rojstvo prvega otroka? Poroka prijatelja? Potovanje, ki si ga dolgo sanjal? Srečanje z bratom, ki se je vrnil iz daljne dežele? Koliko časa so trajali ti trenutki? Ure? Dnevi?
Tako pišemo v ta zvezek vsako resnično srečno izkušnjo.
Ko nekdo umre, je pri nas običaj, da odpremo njegov zvezek, seštejemo vsa ta doživeta obdobja sreče … … in to je tisto, kar vgraviramo na njegov nagrobnik. Kajti za nas je to – edini resnično preživet čas.«
