Predstavljajte si, da se nekega oktobrskega dne poslovite od sonca, saj veste, da ga ne boste več videli skoraj štiri mesece. Za prebivalce mesta Longyearbyen na skrajnem severu Norveške je to vsakoletna resničnost. Začenja se obdobje polarne noči, ko se življenje odvija v temi, narava pa dobi povsem drugačno podobo.
Medtem ko se pri nas dnevi postopoma krajšajo, se prebivalci norveškega otočja Svalbard pripravljajo na temo. V mestu Longyearbyen, ki leži približno 1300 kilometrov od severnega tečaja, je sonce 26. oktobra 2026 še zadnjič vzšlo nad obzorje. Na nebu se je zadržalo manj kot eno uro, nato pa se poslovilo za naslednjih 112 dni.
Sonce bo tam ponovno vzšlo šele 16. februarja 2027. A zaradi visokih gora, ki obdajajo mesto, bodo prebivalci njegove neposredne žarke v samem mestu dočakali šele v začetku marca.
Kaj je polarna noč?
Pojav, ki mu pravimo polarna noč, nastane zaradi nagiba Zemljine osi. V zimskih mesecih je severni del planeta nagnjen stran od Sonca, zato na območjih nad severnim tečajnikom sonce določen čas sploh ne vzide nad obzorje. Bolj ko se približujemo severnemu tečaju, daljše je obdobje brez sončnega vzhoda.
Na Svalbardu temu delu leta pravijo mørketid, kar bi lahko prevedli kot obdobje teme oziroma dark season. Vendar 112 dni brez sončnega vzhoda še ne pomeni, da je ves ta čas neprekinjena popolna tema.
V prvih tednih, ko se sonce še zadržuje tik pod obzorjem, se lahko okoli poldneva pojavi nežna modrikasta svetloba. Nebo se za kratek čas obarva v pastelne odtenke modre, rožnate in vijoličaste barve. Domačini temu obdobju pravijo blåtid oziroma modri čas.
Najtemnejši del leta nastopi sredi novembra in traja do konca januarja. Takrat je sonce tako globoko pod obzorjem, da niti opoldne ni običajnega dnevnega somraka.
Kako je živeti v mestu, kjer je ves dan tema?
Zjutraj se zbudite v temi. V temi se odpravite v službo. Ko pride čas za kosilo, je zunaj še vedno temno. In ko se popoldne vrnete domov, se okolica ni prav nič spremenila. Tako je pozimi videti vsakdanjik v Longyearbyenu.
Toda življenje se zaradi pomanjkanja sončne svetlobe ne ustavi. Otroci še vedno obiskujejo šolo, odrasli hodijo v službo, trgovine in restavracije ostajajo odprte, prebivalci pa nadaljujejo svoje vsakodnevne dejavnosti. Veliko večji pomen dobijo umetna svetloba, druženje in ustaljene dnevne navade.
Na ulicah ljudje uporabljajo odsevna oblačila in naglavne svetilke, saj je dobra vidljivost pomembna tudi sredi dneva. Zanimivo je, da mnogi domačini obdobja teme ne doživljajo zgolj kot neprijetnost. Nekateri ga imajo celo za najlepši del leta.
Mesto v tem času dobi posebno vzdušje. Iz oken pisanih lesenih hiš sije topla svetloba, ljudje se pogosteje srečujejo na večerjah, koncertih in drugih družabnih dogodkih. Tema, ki bi jo lahko povezovali z osamljenostjo, postane tudi razlog za več povezovanja.
Kaj se zgodi z našim telesom, ko več mesecev ne vidimo sonca?
Človeško telo je močno povezano z naravnim menjavanjem svetlobe in teme. Dnevna svetloba je eden najpomembnejših dejavnikov, ki uravnavajo našo notranjo biološko uro oziroma cirkadiani ritem. Ta vpliva na spanje, budnost, raven energije in številne druge telesne procese.
Ko naravne dnevne svetlobe dalj časa ni, lahko telo težje prepoznava razliko med dnevom in nočjo. Pri nekaterih ljudeh se zato pojavijo večja utrujenost, zaspanost, motnje spanja, slabša zbranost ali spremembe razpoloženja.
Dolgotrajno pomanjkanje svetlobe lahko pri dovzetnih posameznikih prispeva tudi k sezonski depresiji, vendar to ne pomeni, da imajo vsi prebivalci polarnih območij težave z duševnim zdravjem.
Pomembno vlogo imajo posameznikova občutljivost, življenjske navade, socialna podpora in prilagojenost na okolje.
Prav zato je v takšnih krajih še posebej koristno ohranjati reden ritem spanja, biti telesno aktiven in skrbeti za stike z drugimi ljudmi. Nekaterim lahko pri težavah s cirkadianim ritmom pomaga tudi ustrezno načrtovana svetlobna terapija.
Severni sij lahko opazujejo celo sredi dneva
Dolga polarna noč ima tudi svoje čarobne plati. Ena največjih posebnosti Svalbarda je možnost opazovanja severnega sija oziroma aurore borealis tudi sredi dneva.
Ker sončna svetloba več tednov ne osvetljuje neba, se lahko ob primernih razmerah zeleni, vijoličasti in rožnati svetlobni pasovi pojavijo tudi takrat, ko bi drugod po svetu pričakovali opoldansko sonce.
Ob jasnih nočeh pokrajino razsvetljujejo zvezde in Luna. Ko je polna luna, lahko njena svetloba osvetli zasnežene gore in ledeno pokrajino.
Vrnitev sonca je eden najpomembnejših praznikov v letu
Čeprav se prebivalci Longyearbyena na dolgo obdobje teme vsako leto znova pripravijo, je vrnitev sonca zanje poseben dogodek. Ko se februarja začne vračati dnevna svetloba, se dnevi postopoma daljšajo. Toda sonce zaradi okoliških gora v mestu še nekaj časa ostaja skrito.
Po tradiciji se njegova vrnitev uradno praznuje 8. marca, ko prvi sončni žarki dosežejo stopnice nekdanje bolnišnice. Takrat se prebivalci zberejo in skupaj proslavijo konec dolgega obdobja brez neposredne sončne svetlobe.
Praznovanje, imenovano Solfestuka, spremljajo koncerti, kulturni dogodki in druženja. Za ljudi, ki so več mesecev živeli brez sonca, je njegov prvi žarek veliko več kot zgolj običajen vremenski pojav.
Po mesecih teme pride poletje, ko sonce sploh ne zaide
Življenje na Svalbardu zaznamujejo izjemna nasprotja. Medtem ko pozimi sonce več mesecev ne vzide, se spomladi začne povsem obraten pojav. Od približno druge polovice aprila do konca avgusta sonce ostaja nad obzorjem vseh 24 ur na dan.
To je obdobje polnočnega sonca, ko se lahko ljudje odpravijo na sprehod ob dveh zjutraj in jih zunaj pričaka dnevna svetloba.
Tudi nenehna svetloba lahko vpliva na spanje in telesni ritem, zato morajo prebivalci svoje navade prilagajati obema skrajnostma.
Za nas, ki smo vajeni vsakodnevnega menjavanja dneva in noči, je takšno življenje skoraj nepredstavljivo, kajne? A očitno je res, da je človek zelo prilagodljivo bitje.
