Poslušala sem svoj notranji glas in odšla na Bali

Poznaš tisti občutek, ko je vsak dan podoben drugemu? Ko blodiš skozi življenje, brez igranja srca od sreče in navdušenja?

Poslušala sem svoj notranji glas in odšla na Bali (foto: Špela Urbanc) Špela Urbanc
21. 4. 2019

... Ko vse postaja vedno bolj monotono. Pogosto se sprašuješ, kaj je sploh tvoj smisel? Želiš si nekaj več.

Vsi okrog tebe govorijo o svojih težavah in skrbeh. Nekako si posrkan v to črno luknjo, kjer vsi iščejo načine za daljše življenje, v katerem pa prvotno sploh niso srečni. Le zato, ker se bojijo spremembe, ker se bojijo pogledati globoko vase, v sam izvor bolečine.

Počutiš se samega v množici ljudi, ki so prav tako izgubljeni kot ti, a še vedno vsi govorijo le površinsko, namesto da bi povedali, kaj jim leži na duši. 

Hrepeniš po pristni povezanosti, želiš si tiste prave zaljubljenosti v življenje.

Foto: Špela Urbanc. Šamanka, ki pleše (Lucile Soundarya Ma), Ubud 2019

Tistega občutka hvaležnosti do vsakega dneva, tistega iskrenega nasmeha na obrazu, ki pride sam od sebe, ker si tako zelo hvaležen za vsak trenutek.

Trenutki, ko si zavrtiš svojo najljubšo glasbo, plešeš, se smejiš, poješ in čutiš vse. Energija kroži.

Trenutki, ko zares uživaš v hrani, igri, druženju z ljudmi, ki te vidijo, slišijo in z njimi deliš pomembne, globoke misli, čustva in ideje, ter dobiš iskren topel objem, ko ga potrebuješ.

Ti občutki so shranjeni nekje v naši duši, vendar pogosto ne vemo, kako do njih, in marsikdaj pozabimo, da so nam sploh dostopni, saj smo preveč obremenjeni z vso družbeno nesnago, ki nam pere možgane. Kdaj ste se nazadnje pogledali v ogledalo in se nasmehnili sami sebi?

Foto: Špela Urbanc, Kelingking Beach, Nusa Penida

To so bili moji občutki preden sem pred nekaj meseci (po ogledu filma Eat, pray, love), rezervirala letalsko karto za dvomesečni oddih na Baliju. V istem trenutku me je preplavil strah pred neznanim, a istočasno zelo močan občutek svobode in veselja do nove dogodivščine.

Nisem točno vedela, kaj lahko pričakujem, vedela pa sem, da želim delati na tem, da postanem najboljša verzija sebe. Namenoma sem na pot odšla brez načrta, saj sem na ta način ponudila možnost življenju, da me vodi in mi pokaže, kaj potrebujem.

Foto: Špela Urbanc

Večino svojega časa sem preživela v mestu Ubud. Ime mesta pomeni medicine – zdravilo.

Ko sedaj gledam nazaj, na to, kako se je vse skupaj odvijalo, se počutim blagoslovljeno. Vidim, kako so me moje odprte roke vodile točno tja, kamor sem morala iti. Ubud je magično mesto, ki vibrira na zelo visokem nivoju. Verjetno je eden od razlogov visoka spiritualna povezanost domačinov, ki vsakodnevno ali pa celo večkrat dnevno izkazujejo hvaležnost prednikom in bogovom. Še sedaj komaj verjamem, kako močno deluje manifestacija na tistem kraju, če se le odpreš in slediš svoji intuiciji.

Foto: Špela Urbanc

Spoznala sem čudovite ljudi in bili smo en drugemu učitelji. Uživala sem v neverjetno okusni hrani, pripravljeni s toliko ljubezni, z nasmehom hodila po riževih poljih, tržnicah in ulicah ter fotografirala nasmejane domačine in podarila nasmeh tistim, ki ga niso imeli.

Foto: Špela Urbanc

V pogostih trenutkih zavedanja, kako hvaležna sem za to izkušnjo, sem občutila neverjetno radost in moč v sebi. Uživala sem v svoji družbi, v novih znanjih, ki sem jih prejela na poti in prakticiranju le teh, ob enem pa sem odkrivala moč skupnosti, kjer se zbirajo ljudje z istim namenom, da odprejo srce in delijo ljubezen, skozi petje, ples, meditacijo, dihanje, kakavove obrede in podobne dogodke.

Foto: Špela Urbanc

Spominjam se, bilo je na mojem zadnjem "ecstatic" plesu v Yoga Barnu. Bila sem čustveno in telesno utrujena, ker je bil moj zadnji dan v tem raju, moj um pa mi je govoril: "Izkoristi, daj ven to energijo, sedaj imaš zadnjo priložnost." Ker sem se do takrat že približno naučila poslušati svoje telo, sem se ulegla na lesena tla in se zazrla v dva prelepa človeka, ki sta plesala pred mano. Bilo je, kot da bi gledala najbolj čutno plesno umetniško predstavo iz filma, le da to ni bil film in je bilo zato še toliko bolj dih jemajoče. Bili sta dve duši, ki se ne poznata, vendar skupaj zaplešeta v najbolj intimnem ritmu dveh teles, src... Težko je opisati z besedami. V njunih gibih je bilo čutiti spoštovanje, prisotnost, poželenje, utrip srca, dušno energijo, povezanost, nenavezanost, mir in ljubezen... Bilo je tako lepo, da sem zajokala od sreče. In to je čisto sprejemljivo. Je čustvo, in v tem kraju je dovoljeno, da ga izraziš. Ljudje te čutijo, ne rečejo, nehaj jokati. Vendar čutijo s tabo. Ko se objameš, se resnično objameš, dihaš skupaj in nič ni površinsko.

Foto: Špela Urbanc

Pot je bila polna izražanja, tokrat o tem nisem samo brala v knjigah, ampak sem izkusila skozi sebe. Šamansko dihanje, povezovanje s svojo žensko energijo, zvočne piramide, vizije, razumevanje, umetnost, narava, vesolje, joga, meditacija, sprejemanje in dajanje... Vse to me je spremljalo. Najbolj pomembno pa je, da se zavedam, da je bila ta izkušnja le začetek tega, po čemer hrepeni moja duša. Končno sem spoznala, kaj mi daje občutek, da živim, kaj me zanima in mi daje smisel. Zavedam se, da je toliko stvari, ki se jih želim naučiti, izkusiti in mi dajejo upanje ter veselje do življenja. So tista lučka na koncu tunela, proti kateri vem, da počasi korakam. Ob tem pa me vedno manj zanimajo materialne dobrine, ki nas prevečkrat zamotijo od poti našega resničnega poslanstva na tej Zemlji. Hvala mama Bali. Hvala Pacha Mama za to modrost. 

Da se lahko mojim besedam še bolj približate, sem naredila video s kratkimi utrinki iz potovanja: 

Ker želim svojo izkušnjo deliti med čim več ljudi, sem se odločila da organiziram inspiracijsko potopisno predavanje s fotografsko razstavo: Happy faces of Bali. Na moje presenečenje je bilo vseh 50 mest za predavanje zasedeno v 3 urah od objave, povpraševanje pa je vedno večje, kar pomeni, da nas ni malo, iskalcev. Tistih, ki si želimo več od življenja in čutimo, da smo tukaj s posebnim namenom. Povezala sem se s čudovitimi ljudmi, spletla nova prijateljstva, pridobila sponzorje, ki podpirajo osebnostno rast in vam pripravila en, upam da, čudovit večer. Se vidimo, v primeru da ste se prijavili na dogodek, če ne, pa mogoče na naslednjem, ki se bo zgodil, če je tako namenjeno. 

Prilagam povezavo do dogodka tukaj v primeru, da bom potopisno predavanje ponovila in vas tam tudi obvestila 

Lahko me spremljate tudi preko moje facebook strani. 

Hvala za pozornost in upam, da se srečamo. Ob enem pa vas prosim, da svoje zanimanje za ponovitev dogodka izrazite v komentarju, kar mi bo pomagalo pri sami odločitvi za ponovno organizacijo.        

Z ljubeznijo, Špela Urbanc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri