Pravi junaki niso neustrašni, nepremagljivi in ne vedo vsega.
Pravi junaki ali junakinje ne "zmagujejo" ves čas v življenju.
Niso nepremagljivi. Niso nadčloveški. So ranjeni, a za svoje rane sočutno skrbijo.
Ne pretvarjajo se, da vse vedo.
Znajo biti ranljivi, priti blizu dvoma, strahu, sramu ... pa vendarle skujejo svojo pot naprej v neznano, v vihar izkušenj, v brlog negotovosti, v puščavo duše.
Ves čas niso neustrašni, ampak s strahom ravnajo kot z vodnikom in poznanim spremljevalcem.
V svojih korakih, v hoji po skalnatih grebenih življenja, odkrijejo pogum in moč, za katere nikoli niso vedeli, da jih imajo. Iz trenutka v trenutek ugotavljajo, kdo v resnici so.
Velikokrat se zlomijo in se na svoji poti večkrat na novo sestavijo. Vsakič malo drugače, vsakič še bližje svoji resnici.
Sveta ne spreminjajo tako, da spreminjajo druge, temveč tako, da se približajo svojemu robu in pokažejo svetu, kaj vse je mogoče.
S svojimi dejanji nam sporočajo in nas navdihujejo,
da vdihnemo svoj strah in tesnobo, tudi če sta še tako intenzivna,
da opazujemo norost uma, brez da bi pustili, da nas prevzame,
da upočasnimo takrat, ko želi vsak del nas pospešiti,
da ostanemo, ko vsak del nas kriči, naj odidemo
naj bomo sami s seboj in preusmerimo pozornost na svoj notranji svet takrat, ko najbolj potrebujemo nekoga »drugega«
in se v meditaciji spomnimo našega resničnega junaštva.
Navdihujejo nas, naj bomo kot oni - močni v naši mehkobi in nezlomljivi v naši ranljivosti.
Vir: Jeff Foster
- Preberite si še: Dovoli si čutiti bolečino, ki nastane v tebi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
