To je zgodba o fantu, starem kakšnih deset ali enajst pomladi, ki je bil zelo lep, nežen in sočuten. A čeprav si je želel družiti se z drugimi fanti, ga ti niso hoteli imeti v svoji sredini.
Vsakič, ko so moški in fantje iz vasi vzeli dečka s seboj na lov, so se v vas vrnili praznih rok. Zato so ga začeli puščati doma in celo njegov lasten oče si ga ni upal vzeti s seboj, saj bi to pomenilo, da bo družina umrla od lakote.
Deček je zato v svoji vasi veljal za nekakšen amulet za nesrečo. In čeprav je bil nežen in prijazen, so bili ljudje do njega odklonilni.
Neprestano so ga spraševali, zakaj ga spremlja nesreča, a se deček ni znal razložiti, saj ni počel nič takšnega, kar ne bi na lovu počeli tudi drugi. Ker ga niso več jemali s seboj na lov, si ni pridobil vseh veščin, ki jih sicer razvijejo drugi fantje, vaščani niso želeli, da bi se njihove hčere poročile v to družino, saj je fant do takrat že prišel na glas, da je v družino prinesel prekletstvo.
Deček je odraščal, postajal vse močnejši in lepši. Bil je prijazen in nežen, pogosto pa je videl tudi stvari, ki so bile drugim ljudem skrite. Med drugim je instintivno vedel, kdaj kdo potrebuje pomoč in jim to tudi ponudil. Ljudi je to najprej silno vzradostilo, že naslednji trenutek pa se je med fantom in njimi zgodila čudna odbojnost. Kar jih je zelo zmedlo.
To se je torej dogajalo kar nekaj časa.
Za skupnost, katere del je bil ta nenavadni fant, je bilo značilno, da ni imela lastnega šamana, imeli pa so ženske, ki so se spoznale na zelišča, babištvo in podobne stvari. So pa šamane praviloma premogla nomadska plemena in eno takšnih se je v iskanju hrane pred nedavnim priselilo v bližino njihove vasi.
Oče se je takrat odločil odpeljati sina, ki je bil takrat že mladenič, do nove naselbine, kjer pa najprej nista bila dobro sprejeta. Zamanj je skušal prišlekom razložiti, zakaj sta prišla, a je bil njihov jezik nekoliko drugačen. In ko se je že zdelo, da sta prišla zaman, je iz enega od bivališč prišla šamanka, ki je nekaj začutila. Z enim samim gibom roke je umirila celo nomadsko vas.
Pogledala je fanta in fant ji je pogled mirno vrnil. Z njegove strani ni bilo nobenega odpora, zdelo se je tudi, kot da se s šamanko od nekdaj poznata.
Stopila je do njega, ga nekaj časa gledala, se obrnila in začela odhajati, a ji je fant brez vsakih besed pogumno sledil v njeno bivališče.
Oče je ostal zunaj s člani tujega plemena in čakal, medtem ko je bil fant več dni notri s šamanko. Potem so člani vaščani očetu dovolili v prostor šamanke in takrat se je izkazalo, da ni bila šamanka tista, ki je skušala ozdraviti fanta ali ga česa naučiti, temveč nasprotno. Mladenič je bil tisti, ki je učil šamanko.
Prekletstvo ene vasi
Šamanka je bila izjemno presunjena nad fantovim doživljanjem sveta, kar je bilo za nešamanskega posameznika nekaj nadvse redkega.
Ko ga je vprašala, kaj se z njim dogaja na lovu, je fant povedal.
"Ne glede na to, s kom takrat sem, čutim svoje srce in potem poleg svojega srca čutim še eno srce, ki bije z drugačnim tempom. Ko se mi je to prvič zgodilo, sem bil prestrašen in zmeden, ampak potem sta se srci uskladili, pričeli udarjati z istem tempom. Takrat sem imel občutek ne samo, da sem žival, ki jo lovimo, ampak tudi, da sva istega srca. Bila sva istega srca in ko sem to ugotovil, sem se ustrašil za to žival. Če sva istega srca, mar bi umrl, če bi umrla tudi žival? Srce je poskočilo in takrat je žival zbežala. To se je zgodilo vsakič, ko sem bil na lovu. Tudi, če sem se trudil, da bi se ne ustrašil, ali si prigovarjal, da nisem v nevarnosti, se je zgodilo. Ko sva z živaljo postala eno srce, je žival vedela, da je v nevarnosti, in je šla."
Ko je fant o tem govoril šamanki, očetu in ostalim zbranim, je zažarel. Šamanka je na to odgovorila: "In ko si z ljudmi, tudi vidiš, da potrebujejo pomoč, ali čutiš, da je nekaj narobe? Kaj se takrat zgodi?"
"Enako je, najprej čutim dvoje src, potem postanem eno srce. Z ljudmi iz vasi je drugače to, da me najprej kar vleče k njim. Tam se včasih kar pojavim. Sploh se ne spomnim, da bi hodil do njih. Samo pojavim se. In ko me prvič vidijo, so presrečni, kot da smo eno srce. Potem pa me prepoznajo in takrat začutim, kot da se mi srce strga."
Ko je o tem govoril, je njegovo žarenje pričelo ugašati.
Šamanka je fantu razložila: "To, kar čutiš, to je tako dar kot prekletstvo. Lahko si izbereš življenje, v katerem ga boš živel kot prekletstvo, lahko pa to uporabiš kot dar in ga začneš uporabljati v dobro sebi, drugim in skupnosti."
In potem se je obrnila še na očeta: "Imaš dve možnosti, ali fanta odpelješ nazaj k sebi domov in živiš življenje, ki ga živiš, in ob tem čutiš, da je tvoja družina prekleta, tvoja vas čuti, da si preklet in ti preklinjaš njih, ali pustiš fanta pri nas in se bomo mi učili iz njegovega daru in se bomo mi razvijali iz njegovih daril."
Oče je izbiro nazadnje prepustil sinu, ta pa se je odločil ostati v vasi, kjer so njegov dar videli kot darilo.
Darilo za drugo vas
Ko se je oče vrnil brez sina nazaj v svojo vas in jim razložil, kaj se je zgodilo, so vaščani najprej občutili olajšanje in veselje, sčasoma pa je na vas legla težka koprena žalosti. Iz vasi je namreč izginilo žarenje, za katerega sploh niso vedeli, da jih od znotraj oživlja.
Mladenič, ki je ostal v nomadski skupini, pa je tam postal slaven. Vedel je, da bo nekdo zbolel, še preden so se pojavili prvi simptomi. In šamanka v njem nikakor ni videla rivala, temveč dodano vrednost, ki je še pospešila razvoj njene celotne skupnosti.
"Pomen te zgodbe je, da vsi vidimo stvari drugače, vendar na splošno vidimo stvari tako, kot te vplivajo na nas. V obeh situacijah v fantu videli to, kar je njim bodisi koristilo ali škodilo. Kar so v eni vasi videli kot prekletstvo, so se v drugi razveselili kot izjemnega daru in ga zato kot takšnega tudi videli. Obe skupnosti so zanimale koristi, ki jih imajo lahko od fanta, a zgolj ena od njiju je fantu dala prostor in podporo, da se izrazi in preizkusi."
Povzeto po Wildplainsmedicine.
Preberite si tudi:
- Šaman je modri človek, ki pozna zakonitosti življenja
- Kaj je animizem: od seans z duhovi do prepričanj o sili, ki prežema vesolje