Vredno se je večkrat opomniti, kako so še ne tako dolgo nazaj (še po drugi svetovni vojni) ponekod delali z ženskami. Veste, čemu so pradedje rekli rancalo in hamot?
Kaj je to rancalo?
Na kozjanskem so si moški izmislili napravo, ki je bila kot nekakšna lesena truga in so ji rekli rancalo. Uporabljali so jo pri spolnih odnosih.
Žena se je morala uležti v to trugo - rencalo. V bokih so jo stisnili skupaj in uboga žena je trpla na milost in nemilost prepuščena svojemu možu. Ni mogla uiti ali se ga znebiti. Otroci, ki so bili praviloma skupaj pod pečjo, so lahko vso noč poslušali mamine krike, ko je bila v tej "napravi".
Vir: Kaj smo pozabli vprašati stare starše, pa bi jih morali? | Milena Miklavčič
Zgodbo je pred leti pripovedoval gospod A. V., publicist in raziskovalec starih običajev in zgodovine Zgornje Savinjske doline. Danes živi v Mozirju v visoki starosti 97 let.
»Na številnih obiskih domačij v dolini sem pri ostarelem kmetu v hribih nad Novo Štifto pri Gornjem gradu naletel na neko neobičajno stvar. V dnevni sobi sta bila na vogalu nad pečjo v strop pritrjena dva kovinska obroča (»rinke«). Povprašal sem gospodarja, čemu to služi, pa mi ni hotel nič povedati, ampak je v vidni zadregi pogovor speljal na drugo tematiko.
Pozneje sem tega kmeta še večkrat obiskal. Ob neki priliki, ko sva tudi malo popila, se mu je le razvezal jezik. Povedal mi je, da je to pri hiši že »od pamtiveka«, da on sam nima nič s tem in da se na te rinke privežeta dve vrvi in nanju obesijo rancale. To je pripomoček za opravljanje zakonskih dolžnosti v poznejših letih, ko so udi že bolj nepokretni, trdi in normalen seks v postelji skoraj ni več mogoč.
Če moškega zagrabi in trga v križu, pač ne more biti kos temu hišnemu opravilu. Pomaga si tako, da ženska sede na rancale (kot na skrajšano gugalnico), moški pa si jo primika in odmika od sebe. Pri tem je pomembno, da je moškemu ves čas toplo (od peči) in je bolj gibčen. Seks tako lahko traja dlje časa in tudi ženska utegne priti na svoj račun.«
A. V. meni, da rancale niso pogruntavščina naših (pretežno sramežljivih) ljudi, ampak so to pripravo v naše kraje prinesli prebegli francoski vojaki ob začetku 19. stoletja, ko so z Napoleonom marširali proti Dunaju ali pozneje, ko so bile Ilirske province. Te province sicer uradno niso posegale na naš štajerski prostor – severno od Save – a vendar so posamezniki hodili tod ali se skrivali po odročnih hribovskih kmetijah. Ime je ostalo tudi v ljudskem izročilu. Še danes marsikdo reče, da so koga »dali na rancale«.
Kaj pa je to hamot?
"V našem kraju, ki leži na Dravskem polju, so imeli dedje zanimivo navado. Ženske, ki so preveč opletale z jezikom, so obesili na hamot (tako se je imenovala vprega za krave, ki je bila obešena na klinu nad hlevom).
Kadar je ženska le preveč kričala na pomoč, se je hitro našel kdo, ki je pojasnil: "Nič, nič se ni zgodilo, le Mico je stari hrvat dal malo sušit na hamot." (Hrvat je narečen vzdevek za kmetijo, kmečko ime.)
Še danes, če se z vasi sliši kakšno vpitje, ljudje radi rečejo, da to ni nič takšnega, da se le Mica spet suši."
Lovro (1946)
Vir: Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del, Babice, hčere, vnukinje, Milena Miklavčič
- Preberite si še: Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930
in So naše babice sploh poznale orgazem?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
