Razumemo, da je reka živo, duhovno bitje?
Voda je Življenje
Pogled na zeleno gladino reke, njen sveži vonj. Žuborenje gorskega potoka. Potopitev v tihe globine jezera. Požirek izvirske vode in slap, ki nam z ledenim hladom umiva lase in izpira vse negativne misli. Voda pomirja in poživlja, njena bližina nas pelje bliže v stik s seboj. Daje nam občutek vse-povezanosti, z njim miru. Čisti, prinaša jasnino. Ogledalo načina našega življenja je, ki nas vabi v ples konstantne preobrazbe in rasti.
70 odstotkov Zemljine površine pokriva, približno toliko odstotkov jo vsebujejo naša telesa. Najbolj pogosta snov, nujna za preživetje in, zdi se vsaj, tako poznana, nosi v sebi velik misterij. Zdaj vemo, da ima spomin. Če z njo ravnamo slabo, lahko umre, z ritualom, pesmijo, plesom in ljubeznijo pa oživi v vsej svoji potentnosti. Zdaj vemo, da jo lahko s simboli informiramo - Kaj vse pa je mogoče, če se z njo povežemo na osebni ravni?
Kaj je v resnici kaplja vode? Čista kaplja, nepopisana matrica brezmejnih možnosti. Prazna popisa in informacij, je pravzaprav najbolj polna potenciala. Solza boga je, darilo neskončnih možnosti in izbir, ki nas postavlja v vlogo ustvarjalcev svojih življenj. Kaj se zgodi, če si predstavljamo kapljo vode kot solzo čistega potenciala? In kaj se zgodi, če se zavemo, da smo, glede na količino vode, ki nas sestavlja, tudi mi, ocean neskončnih možnosti z večno možnostjo izbire. To zavedanje nam prinaša svobodo. Kar na enkrat nismo več žrtve svojih genov, preteklih izkušenj in dispozicij, ki smo jih vzeli za svete, ampak ustvarjalci svojih življenj.
Reke so ustvarjalke Življenja
Zelene kače, ki se kot vijačnice dnk, zvijajo po površju Zemlje in na njen ustvarjajo življenje. Sodobni človek se je omejil in zadovoljil z njihovim vidikom uporabe - reke nam dajejo energijo, omogočajo transport, hrano ter zelene površine ob katerih se sproščamo in rekreacijo. To je pogled potrošniške družbe, ki omogoča izkoriščanje naravnega sveta. Reke so prinašalke življenja, s tem ko na svoji poti drobijo grušč, ga spreminjajo v hranljivo prst iz katere ne raste samo naša hrana ampak tudi naše sanje. Ustvarjajo svet, zibelke civilizacij so. Stare kulture pred nami so jih častile, čas je, da se na vodna božanstva, ki so, spomnimo tudi mi. Morda se prav zato in v njih, spet spomnimo svoje božanskosti.
Reke so čista in brezmejna ljubezen vesolja, ki se na Zemljo izliva v najfinejši obliki. Zemlja, ki jo sprejme v svojo posodo bogato z minerali, jo oplemeniti z zapisi njihovih kvalitet. Obogatena magijo prostora, kjer se rodi, dobi svoj unikatni značaj. Reke se rojevajo iz ljubezenska odnosa in nas vabijo, da tudi mi postanemo stebri brezmejne ljubezni, ki bodo ustvarjali Novi Svet. Prav v tem času, jih potrebujemo še bolj - da nas prebudijo, očistijo suženjstva in nam pomagajo stopiti v vlogo soustvarjalcev življenja na Zemlji.
Danes so reke so urejene v kanale in zajezene, v njih se izliva ogromno umazanije. Svet pretresajo neuravnovešena obdobja suš in poplav, marsikje je pitna voda le še spomin. Kaj se dogaja s to sveto tekočino, ki nam daje življenje? Kaj se dogaja z nami? Svet pretresajo napetosti, nemiri in vojne, nestrpnost in čustvena neuravnovešenost. Je eno z drugim povezano, se sprašujete? Odgovor je zelo preprost - Vse je povezano. Način kako ravnamo z rekami, se zrcali v naših življenjih. Voda je življenje, če jo zlorabljamo in z njo slabo ravnamo, to vpliva na stanje sveta. Modro žensko sem slišala reči, da je stanje rek v svetu živo ogledalo naše življenjske sile.
Ko reko zajezimo, ustavimo njen prosti tok. Prav tako kot ožilje v telesu, reke na telesu Zemlje opravljajo nalogo, da prenašajo hranljive snovi in iz sistema odnašajo tisto kar ni več dobro, čistijo. Prav tako kot zdravo, ima prosto tekoča reka sposobnost samo-čiščenja. Ko reko zajezimo, to moč izgubi. Poleg tega se za jezovi, ki so kot strdki v žilah, nabirajo težke kovine, ki ko se dvignejo, zastrupljajo celoten rečni sistem. Ko reko zaustavimo, zaustavimo življenje, ogromno vrst izumre. Ustavljena reka izgubi stik s svojo “reko pod reko” in padanje gladine podtalnice začne padati.
Ko reko zajezimo, ustavimo življenje - taisto velja za nas. Ko odrečemo sanjam, za voljo vzdrževanja cone udobja, ko iz strahu ne spregovorimo resnice ali ko si ne dopustimo jokati od sreče, takrat, ustavimo svojo reko. Če iskreno pogledamo naša življenja, kako prosto živimo? Sledimo svojemu srcu? Kaj podpiramo in kako netoksični so ne samo naši odnosi, ampak okolja v katerih delujemo? Kako svobodni smo?
Vrnitev k reki pomeni stopiti v svojo celovitost
V procesu končevanja knjige, sem naletela na ljudsko zgodbo, ki govori o ženski, ki se je v nekem plemenu, rodila, nenavadno - samo polovična. Z levo roko, nogo in ušesom. Pol jo je manjkalo. Se je trudila in iskala, gledala druge v plemenu, nič ni pomagalo, še vedno je bila polovična. Zgodba pravi, da je morala zapustiti svoje pleme, da bi slišala rjovenje svete reke. In je šla, se iskala v službah in odnosih, seveda brez uspeha. Dokler se ni nekega vročega poletnega dne, znašla na bregu reke. Nenavadno, v njej je zagledala žensko - prav tako polovično kot ona. Stopila je v reko, proti njej. Najprej sta jo popadla jeza in bes, kot nas, ko se pogledamo v ogledalo reke in nas lastna živeta resničnost zaboli. Skočili sta si v lase in izginili pod gladino, kaj se je dogajalo spodaj se ne ve. Zgodba pove, da se je iz vode dvignila ena sama, cela ženska. Vrnila se je v svoje pleme in postala pripovedovalka modrih zgodb o življenju.
Vsi smo se na nekem delu poti odrekli delčku sebe, izgubili svojo celovitost. Če smem, v načinu življenja nismo pozabili le na svetost naravnega sveta, ampak tudi sebe. Stik z reko nam prinaša možnost soočenja, čiščenja, zdravljenja in postajanja. Preobrazbe v najboljši del sebe ali drugače - vrnejo nas k svojemu viru, da bi v njem našli svoj božanski potencial.
Stik - Razumevanje, da je reka živo, duhovno bitje
Tisto kar nas le reši, ampak nam pomaga do novega načina bivanja na tej čudoviti Zemlji, je globlji stik z vodo, z rekami. Da bi prišli v globlji stik z reko, pomaga kanček čarovnije - obrednosti, ki reko časti vodi kot živo, duhovno bitje, katerega je potrebno častiti. Reke so nosilke življenja in ljubijo lepoto. Pojdite k svoji reki in si ustvarite svoj ritual. Zaupajte ji, pokažite ji svoj resnični obraz. Ustvarite oltar in ji zapojte pesem - naj se ta rodi spontano, iz občutenja reke in naj potem teče skozi vas, vanjo, z vso hvaležnostjo in ljubeznijo, ki jo premorete.
“Žive so in toliko nam imajo za povedati” mi je rekla modra ženska, leta nazaj, ko sem se začela spogledovati s svojo reko. Mene je stik z mojo reko ozdravil in me preobrazil v celostno sebe, verjamem, da je to darilo rek, ki nas vodijo v svobodo, da bi lahko v svetu, ki ga bomo ustvarili, tudi one spet tekle prosto.
Kako postanem pleme svoje reke
Reke ne ustvarjajo ne hranljivega materiala iz katerega gojimo hrano, naše sanje tudi, še več - ustvarjajo tudi nas. V njihovem naročju so se rodile največje civilizacije, te so po vzoru svojih rek, ustvarjale mitologije in vere. Tako si lahko predstavljamo, da je zvezdni prah ljubezni in minerali Zemlje, ta edinstvena fuzija, ki ustvarja reko, prav tako prisotna v naših žilah. Ženske in moški svojih rek smo, skupno kri imamo. Začeti spoznavati svojo reko pomeni začeti spoznavati na kakšen način lahko svoj največji potencial realiziramo v svetu.
Sem lahko svobodna jaz, če je moja reka ujeta?
Sem se spraševala, večkrat s solzami v očeh. Moja reka je Kamniška Bistrica, z značajem najbolj hudourniške reke, jo je doletela usoda najbolj regulirane reke v Sloveniji, skoraj cela je ujeta v betonsko (s)trugo. Kljub temu njena bit ostaja, dovolj močna, da je prebudila mene. In zdaj vem, povezani sva. S tem, ko jaz delam korake v svojo svobodo, pristnost in divjost, pomagam svoji reki. To je najpomembneje zavedanje, velika odgovornost in največja lepota tega magičnega sveta - v povezanosti in sodelovanju dvigujemo drug drugega višje. Kot reke postajamo, vijačnice, ki se dvigajo proti svoji zvezdi tam v vesolju.
Preberite si še: Rok Rozman: “Ko prekineš rečni tok, prekineš življenje.”
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
