Slovensko arheološko najdišče, ki skriva našo tisočletno zgodovino, a je mnogim neznano. Ste ga že obiskali?

V parku si je mogoče ogledati temelje dveh starokrščanskih cerkva, sedmih hiš in obzidja s stražarnicami ter vodnjak. Na tem območju se nahaja tudi rekonstrukcija prazgodovinske hiše, kjer je na razstavnih panojih predstavljena zgodovina poselitve tega kraja. 

Walter Šmid je med drugo svetovno vojno na Rifniku odkril prazgodovinske in poznoantične hiše ter druge najdbe. V naslednjih letih so Rifnik začeli raziskovati sistematično, pri čemer je Lojze Bolta odkril dodatne hiše, zgodnjekrščansko cerkev, cisterno, obrambni stolp z obzidjem in grobišči. Poleg njega so pri izkopavanjih sodelovali tudi nekateri drugi slovenski arheologi, zlasti Vera Kolšek in Slavko Ciglenečki. (Vir: informacijske table Rifnik) 

• Poglejte si še: Karel Gržan: Kdo Slovenci sploh smo? Raziskovanje Jurkloštra in megalitov

Rifnikova strateška lega in naravne danosti so omogočile varno naselitev

Prvi ljudje so se na Rifnik naselili že v zgodnji bakreni dobi. V srednji bronasti dobi so naseljevanje na tem območju opustili, saj v mirnih časih gradnja naselij na naravno zaščitenih bližnjih hribih ni bila potrebna. V pozni bronasti in starejši železni dobi ter v času pozne antike je Rifnik spet postal pomembno območje naselitve, zlasti zaradi njegove zaščitne lege. (Vir: prav tam)

Dr. Slavko Ciglenečki izpostavlja, da je bil Rifnik kombinacija naselbine, vojaške utrdbe in pribežališča. "Rifnik je imel fantastično lego za komuniciranje in obveščanje ostalih naselbin. To je bilo izjemno pomembno, kajti v času propada rimske države ni bilo več nobene centralne oblasti. Ljudje so se morali znajti sami, zato so si izbrali določene točke, prek katerih so se lahko uspešno obveščali," pravi Ciglenečki.   

Južno pobočje Rifnika je po Ciglenečkovih besedah najbolj mikroklimatsko zavarovano, saj dobi veliko sončne svetlobe in leži v zavetrju. Ciglenečki pojasnjuje, da so zaradi tega hiše v poznoantičnem obdobju gradili na južni strani. Dodaja tudi, da v prazgodovini tega védenja niso imeli, zato so stavbe postavili tudi na vrhu hriba, na bolj izpostavljenih predelih.

Poznoantične hiše na Rifniku

Na južnem pobočju so rimski staroselci gradili enostavne kamnite hiše z dvokapnimi strehami, verjetno pokritimi s skodlami. Nekatere hiše so imele posebnosti, kot je centralno ogrevanje ali poljedelsko orodje. (Vir: informacijske table Rifnik) 

Obzidje poznoantične naselbine

V času pozne antike je naselbino na južnem in zahodnem pobočju obdajalo obzidje iz lomljenega apnenca in malte. V širino je merilo 1 meter v dolžino pa 250 metrov. 

Velika zgodnjekrščanska cerkev

V 2. stoletju naj bi na najvišji točki Rifnika zgradili svetišče posvečeno Akvonu, lokalnemu božanstvu reke Voglajne, ki teče v dolini pod Rifnikom. V 5. stoletju so nato na istem mestu postavili zgodnjekrščansko cerkev. 

V glavni ladji se je nahajal zid, ki je ločeval prostor za duhovščino in prostor za vernike. 

Stoletje kasneje so cerkev obnovili in ji poleg prostora za shranjevanje liturgičnih predmetov, veže in še dveh drugih prostorov prizidali tudi krstilnico. Nova krstilnica je imela ograjen prostor za obred krsta, pri čemer se je voda iztekala v skalno razpoko v obliki križa. 

V veži je bil najden sarkofag, v njem pa okostji starejše ženske in mlajšega moškega, ki naj bi bil duhovnik. (Vir: prav tam) 

Manjša zgodnjekrčanska cerkev

Na Rifniku so odkrili tudi manjšo zgodnjekrščansko cerkev, za katero se domneva, da je bila zgrajena v 6. stoletju in je pripadala arijancem. Arijanci so bili verska ločina, ki so se od katolikov ločili zaradi tega, ker so menili, da je Kristus božji sin, vendar ni istoveten z Bogom. Tej veji so pripadali Goti in Langobardi. (Vir: prav tam) 

Preberite si še: 

• Ob tem znanem slovenskem slapu so naši predniki izvajali posebne rituale za DEŽ (tega nihče več ne ve)

Na Rifniku so prebivale različne etnične skupine

V pozni bronasti in starejši železni dobi so prebivalci Rifnika živeli od lova, ribolova, poljedelstva in živinoreje, ukvarjali so se s predelavo kovin in tkanjem blaga. Poleg tega so tudi trgovali, saj je jantarjeva cesta, ki je povezovala severne dežele s Sredozemljem, potekala skozi naše kraje. (Vir: informacijske table Rifnik)

V zgodnjem in srednjem obdobju latenske dobe Rifnik ni bil poseljen, vendar pa najdbe nakazujejo, da so bili tam prisotni Kelti, nosilci latenske kulture. Odkrite so bile le skromne najdbe iz pozne latenske dobe, ki so manj številne v primerjavi z bogatimi najdbami iz starejše železne dobe. Kljub temu je bil to pomemben čas, saj so Kelti začeli uporabljati lončarsko kolo in kovati lasten denar. (Vir: prav tam)

Rimljani so vrh Rifnika zavzeli v 1. st. Ciglenečki pravi, da je na Rifniku v pozni antiki prebivala mešanica različnih etničnih skupin. Razloži, da so bili prebivalci Rifnika pretežno domačini, ki so živeli na tem območju že od prazgodovinskega obdobja in so pozneje sprejeli rimsko kulturo. Dodaja, da se kaže tudi prisotnost osvajalcev, kot so vzhodni Goti, Bizantinci, Langobardi morda celo Huni.

Načini pokopa so se skozi različna obdobja spreminjali

Za pozno bronasto dobo so bili značilni plani žgani grobovi. Pokojnike so skupaj s predmeti sežgali in položili v žaro, ki so jo nato dali v preprosto vkopano jamo. V starejši železni dobi so se pojavile gomile, umetno oblikovani grobovi iz zemlje, kjer so pokopavali pomembne osebe, kot so veljaki in knezi. V 6. stoletju pr. n. št. je bil uveden nov način pokopa, kjer so pokojnika – brez da bi ga sežgali – položili v po meri umrlega izkopano jamo. (Vir: informacijske table Rifnik)

Starodavni Rifnik vsako leto zavzamejo Kelti, toda lani je to morda bilo zadnjič

Športno-umetniško društvo Rifnik vsako leto v poletnem času na Rifniku organizira Keltski dan. Na dogodku se obiskovalci seznanijo, kako so Kelti živeli, se prehranjevali, lovili in s čim so se ukvarjali. Odvijajo se tudi različne delavnice, kot so lokostrelstvo, rezbrajenje, kovaštvo, tkanje in lončarstvo. Obiskovalci lahko poskusijo tudi hrano, ki je podobna keltski. 

Mojca Kolar, ena izmed organizatorjev Keltskega dne je za spletni portal sentjur.net povedala, da dogodka v njihovi organizaciji ne bo več. Pojasnila je, da je organizacija vsako leto večja in zahtevnejša naloga zaradi ogromne količine materiala, težavne logistike in pomanjkanja prostovoljcev.

Arheološki park Rifnik ni le prostor, kjer se srečata zgodovina in narava, temveč tudi priložnost za vse nas, da se povežemo z našimi koreninami. Najdbe na tem območju pripovedujejo o naših prednikih, o njihovih življenjih in tradicijah, ki so oblikovale sedanjost. Z raziskovanjem in obiskovanjem takšnih zgodovinskih območji, ne le da ohranjamo spomin na preteklost, temveč tudi vzpostavljamo vez z našimi predniki in utrjujemo skupno identiteto. 

Pripravila Aleksandra Staroveški 

OGLEJTE SI, KAJ O ZGODOVINI NA SLOVENSKEM PRAVI KAREL GRŽAN: