Rok Rozman: Upirajmo se z nasmehom in svetlobo

16. 5. 2020
Deli
Rok Rozman: Upirajmo se z nasmehom in svetlobo (foto: Rok Rozman)
Rok Rozman

Zapis naravovarstvenika Roka Rozmana o trenutni situaciji v Sloveniji in kako jo doživlja sam. 

Zadnja 2 meseca so naša življenja postala del nekakšnega nenavadnega filma. Nečesa med znanstveno fantastiko, srhljivko in komedijo. Nekako sem se v zadnjih 17 dnevih v slovenski epizodi v njem znašel tudi sam.

Ne kot predstavnik nevladnih organizacij, ne kot nevladnik, ne kot predstavnik ljudi, ampak kot Rok. Kot tisti norec, ki je tekal gor in dol, cele dneve preživel za računalnikom in na telefonu, pozabil na zajtrk, kosilo in večerjo, se postavil za naravo in dal glavo na tnalo, čeprav od tega ne bo imel nič.

Pa ni čisto tako. Glave na tnalo ne dam kar tako, iz dolgčasa ali želje, da bi v novicah gledal svoj neurejeni fris. Izpostavljati se in zavestno tvegati tudi ni smoter mojega življenja. Enako ni res, da od tega, če nam uspe odbiti napad pohlepa, ne bom imel nič. Nasprotno, imel bom vse; zvečer, ko bom po dolgem dnevu sedel na tla ob prelepi Soči, bom vedel, da je ona, skupaj z mnogimi drugimi slovenskimi rečnimi lepoticami, bujnimi gozdovi, cvetočimi travniki, prepadnimi stenami in valujočimi polji, varna.

Zadnje čase se ukvarjam z mnogimi vprašanji, a še najbolj se lovim okoli tega: Zakaj živimo v družbi, ki ji je koncept, da nekdo nekaj počne, brez da bi zaradi tega v zameno dobil šop bankovcev, tako težko dojemljiv?

Razmišljam tudi o krizi. O tem, kdo nam jo je povzročil in kako so jo naši voditelji imenitno in brez sramu izkoristiti za odkrit napad na vse, kar mi v življenju veliko pomeni. O problemu pripadnosti. Pa o maščevalnosti in pohlepu nekaterih ter njihovih nesrečnih življenjih.

Zaradi vsega tega že 17 dni nisem zares spal. 17 dni sem že utrujen kot pes. Doživljal sem 17 dni zgoščenega razočaranja, ki je vrhunec doživelo ta torek v šovu, ki ga je gostila velika dvorana Državnega zbora.

A danes, na 18. dan te epizode, sem odložil telefon in računalnik, ter šel na dolg sprehod, na vodo in v nebo. Med hojo na hrib sem srečal velikega goža, krastačo, detla, mogočno lipo in cvetico, ki ji pravijo kozje mleko. Po vzletu s padalom se mi je v zraku pridružil sokol selec, na višini sem vohal cvetove bezga, mimo mene je švignil metulj. V kajaku sem se naglas smejal prigodam povodnega kosa in uzrl sled soške postrvi, kolobar, ki ga je pustila na površini Soče, zatem ko je iz nje pobrala eno izmed tisočih upehanih kamenjark, ko so tja ob sončnem zahodu prišle v velikih rojih odlagat jajčeca…

Nisem več utrujen, nisem več žalosten, nisem več razočaran. Niti nisem več jezen kot ris. Sem pa odločen, bolj odločen kot kadarkoli prej. Ja, upor bo potreben, glede na trenutno situacijo druge na žalost ni. Povezovanje, odkritost in konkreten upor! A če sem se v vseh teh letih upiranja proti slabemu ravnanju z naravo kaj naučil, je to dejstvo, da je vsakeršen upor izčrpajoč in da edino svetloba lahko ‘prežene’ temo. Tema in negativnost temo, proti kateri se upirata, naredita le še bolj temno. Svetloba in pozitivnost pa se s temo ne borita, temveč samo sta. Ostalo naredijo zakoni ‘fizike’…

Prejšnji petek in ta torek sem med množico ljudi v Ljubljani občutil nekaj, kar pred tem v Sloveniji še nisem. Občutil sem iskreno željo po nečem drugačnem, željo po tem, da preteklost končno pustimo za seboj, željo, da si dovolimo biti različni, posebni in da si končno dovolimo biti srečni.

In kar je najpomembnejše, nisem začutil sovraštva in želje po maščevanju. Med vsem dogajanjem sem za čas kar obstal in samo stremel; "Vau, pa je mogoče!"

Narava nam je vsem skupaj, še posebej politikom, pokazala, da ima moč porušiti delitve med Slovenci, ki nam jih vsa ta leta pretkano vsiljujejo. Zagrabimo to redko priložnost in ujamimo ta val, pa bo jezdenje na njem še "hudirjevo fajn".

Ko se upiramo, se ne pustimo pogoltniti jezi, besu in temiupirajmo se z nasmehom in zavedanjem, da je vse skupaj le orodje za to, da svetloba dobi priložnost.

In brž ko jo dobi, dajmo vse ostalo na stran in ji pustimo, da sije. Ne z revolucijo, pač pa s spremembo zavedanja in tem, da si dopustimo biti nepripadni in srečni.

Rok Rozman

balkanriverdefence.org

in Rok Rozman: “Ko prekineš rečni tok, prekineš življenje.”

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez