Ko nas obišče izguba, razočaranje, konec odnosa ali obdobje notranje praznine, si želimo, da bi čim prej minilo. Čim hitreje želimo nazaj k različici sebe, ki je bila brez skrbi in bolečine. Toda perzijski mistik in pesnik Rumi je na žalost gledal kot obiskovalko, ki pride z razlogom.
»Žalost te pripravi na radost. Divje pomete iz tvoje hiše vse, tako da lahko vstopi nova radost. Strese rumene liste z veje tvojega srca, tako da na njihovem mestu lahko zrastejo sveži, zeleni listi.
Izpuli trhle korenine, tako da imajo nove korenine, skrite spodaj, prostor za rast. Ne glede na to, kaj žalost prežene iz tvojega srca, pričakuj, da bodo veliko boljše stvari zavzele njihovo mesto.«
Kaj če žalost ne prihaja zato, da bi nam nekaj vzela?
Žalost po mnenju slavnega pesnika Rumija ni zgolj bolečina; je sila, ki iz našega življenja odnese tisto, kar je postalo pretesno, preživeto ali neživo.
Podobno kot vrtnar jeseni odstrani odmrle veje, da lahko spomladi zraste nekaj novega, tudi življenje včasih odstrani stvari, na katere smo se navezali.
To so lahko odnosi, ki ne služijo več naši rasti. Predstave o sebi, ki smo jih prerasli. Sanje, ki niso bile zares naše. Ali pa prepričanja, ki smo jih nosili leta, čeprav so nas omejevala.
Ko se nekaj konča, pogosto vidimo le izgubo, težje pa opazimo prostor, ki se je s tem odprl.
Eden najtežjih delov žalosti je prav obdobje med starim in novim. Staro je odšlo, novega pa še ni. V tem vmesnem prostoru se pogosto pojavijo tesnoba, negotovost in vprašanja. Sprašujemo se, ali bomo še sploh kdaj srečni? Ali bomo še kdaj ljubili? Ali bomo našli nov smisel?
Tudi narava nas uči, da nobena praznina ne ostane prazna za vedno. Ko drevo izgubi liste, ni mrtvo, korenine pod zemljo še vedno opravljajo svoje delo. Čeprav navzven ne vidimo ničesar, se pod površjem pripravlja novo življenje. Tudi človek ima svoja notranja obdobja zime.
Rast se pogosto začne tam, kjer se nekaj zlomi
Sodobna psihologija pozna pojem posttravmatske rasti. Gre za pojav, pri katerem ljudje po težkih življenjskih izkušnjah razvijejo globlje razumevanje sebe, večjo hvaležnost za življenje in bolj pristne odnose.
Nekdo po ločitvi prvič ugotovi, kdo je brez partnerja. Nekdo po izgubi službe najde poklic, ki ga zares veseli. Nekdo po bolezni začne drugače ceniti svoje telo in vsakdan. Ko gledamo nazaj, pogosto ugotovimo, da nas niso najbolj oblikovala lahka obdobja, temveč tista, za katera smo si takrat želeli, da jih nikoli ne bi bilo.
Rumijevo sporočilo za težke dni
Rumijeve besede niso obljuba, da bo po vsaki žalosti prišla velika nagrada. So pa povabilo k zaupanju, da tudi takrat, ko ne razumemo, zakaj se nekaj ruši, življenje morda pripravlja prostor za nekaj novega. Da morda ni vse izgubljeno in morda listi odpadajo zato, ker drevo potrebuje novo pomlad.
