Pod Ostrogom je Beograjčanka doživela nenavadno srečanje z menihom, ki je poznal njene skrivnosti.
Samostan Ostrog velja za eno največjih pravoslavnih svetišč na Balkanu in za kraj, ki ga spremlja poseben občutek miru, tišine in duhovne moči. Nahaja se v Črni gori, visoko v skoraj navpični steni ostroške gore, zaradi česar že sam pogled nanj deluje osupljivo in skoraj neresnično. Bela stavba, vklesana v skalo, je videti, kot da lebdi med nebom in zemljo.
Samostan je v 17. stoletju ustanovil sveti Vasilij Ostroški, eden najbolj čaščenih svetnikov pravoslavnega sveta. Verniki verjamejo, da njegove relikvije še danes prinašajo tolažbo, pomoč in duhovno moč ljudem, ki prihajajo tja.
Ostrog zato vsako leto obišče več sto tisoč ljudi različnih veroizpovedi – ne prihajajo le pravoslavni verniki, temveč številni drugi, ki želijo doživeti posebno energijo tega kraja.
Veliko obiskovalcev pripoveduje o občutku notranjega miru, nenavadne tišine ali globoke ganjenosti, ki jih prevzame že med vzponom proti samostanu. Pot do zgornjega samostana je strma, ovinkasta in za mnoge tudi simbolična – kot nekakšno notranje romanje, na katerem človek počasi odloži vsakodnevni hrup, skrbi in nemir.
Posebno doživetje je tudi nočitev pod Ostrogom. Mnogi romarji prespijo na prostem, zaviti v odeje, pod odprtim nebom in v tišini gora. Kljub skromnim razmeram številni pravijo, da tam spijo bolj mirno kot v udobju svojega doma. Kraj spremlja občutek varnosti, preprostosti in povezanosti, ki ga je v sodobnem svetu vse težje najti.
Skeptiki bi rekli, da gre za moč vere in psihološki učinek svetega prostora, drugi pa verjamejo, da ta kraj res nosi posebno duhovno energijo.
Izkušnja Beograjčanke, ki se je pred kratkim vrnila z ostroških gora.
"Najprej vam moram povedati nekaj – če ste kdaj slišali, da na Ostrog ne morete iti takrat, ko si zaželite, ampak šele takrat, ko vas pokliče, vam lahko potrdim, da je to popolnoma res.
Po večmesečnem načrtovanju in dogovarjanju je vedno nekaj propadlo. Enkrat ni bilo denarja, drugič ni bilo avtobusnih vozovnic, tretjič ni bilo časa, potem je bilo slabo vreme … Vedno nekaj.
Ko sem za kratek čas obupala, pa je v torek prišel klic kot strela z jasnega: ‘Bi šla v petek na Ostrog? Brezplačno je, tam bomo prespali, vrnemo se v nedeljo.’
Seveda grem! In tako se je vse nenadoma sestavilo. Nočna vožnja je minila hitro in kmalu sem v daljavi zagledala obrise ostroških gora.
Nasmeh se mi je kar sam razlezel po obrazu. Medtem ko je naš minibus vijugal po ozki cesti, polni ostrih ovinkov, se je med drevesi počasi začela kazati velika bela svetinja, ugnezdena skoraj na vrhu skalnate gore."
Ko so prispeli do spodnjega samostana Svete Trojice, so romarjem povedali, da se lahko do zgornjega samostana povzpnejo peš ali pa nadaljujejo z vozilom.
"Seveda sem šla peš. Pot ni bila lahka. Strma, kamnita in naporna, še posebej za nekoga, ki večino dneva sedi v pisarni. A skupaj z dvema ženskama, ki sem ju spoznala na poti, smo po ozkem improviziranem stopnišču skozi gozd vendarle prispele do zgornjega samostana.
Tam nas je pričakala množica ljudi. Na dvorišču je bilo najmanj 300 ljudi. Komaj smo našle blazine in odeje ter se namestile med množico, ki je želela prespati noč pod veliko svetinjo."
Po večerni molitvi se je z novima prijateljicama sprehodila po samostanu in bila ganjena nad prijaznostjo menihov in prostovoljk.
"Vsakemu so želeli pomagati. Delili so sveto vodo, olje, poslušali spovedi, sprejemali ljudi z neverjetnim mirom in potrpežljivostjo."
Ko je končno legla na svojo blazino, je zaspala skoraj v trenutku. Sredi noči jo je zbudil nenaden občutek mraza.
"Komaj sem odprla oči in zagledala prizor, ki ga bom nosila v sebi do konca življenja."
Nad njo je stal menih.
"Nasmehnil se mi je. Mislila sem, da sanjam. Nato je pokleknil, mi položil roko na glavo in vprašal: ‘Ti pišeš pesmi?’
Otrpnila sem. Pisala sem jih, a samo zase. Nihče ni vedel."
Menih jo je prosil, naj mu eno recitira.
"Pesmi sem začela pisati po ločitvi. Bile so moj način, kako sem zdravila dušo."
Začela mu je recitirati eno svojih najbolj temačnih pesmi.
"Poslušal me je, nato pa se nasmehnil in rekel: ‘Preveč so žalostne. Življenje je lepo. Piši nekaj, kar bo razveselilo tvojo dušo.’ Potem je začel moliti."
Takrat se je zares zavedela, kje je.
"Pogledala sem proti skali. Sredi nje je bila ikona svetega Vasilija, ki me je gledala naravnost v oči. Nad njo pa velik bel križ, ki je sijal v temi – čeprav tam ni bilo nobene luči."
Mraz je izginil.
"Spet mi je bilo toplo. Čutila sem, da svetnik bdi nad menoj in nad vsemi, ki so spali okoli mene. Želela sem zbuditi prijateljici in jima povedati, kaj se je zgodilo, a sta obe mirno spali. Spet sem legla in medtem ko sem tonila v spanec, sem zaslišala tiho trkanje in lahke korake. Vem, kdo je bil.
Bila sem mu hvaležna, da me je prebudil, da sem lahko videla tisto lepoto. Tisto goro surovega kamna, ki ponoči postane mogočen, nepremakljiv varuh."
Po glavi so ji začele hoditi drugačne misli.
"Kar naenkrat so prihajali verzi o ljubezni, sreči in življenju. To je za vedno spremenilo moje notranje stanje."
In na gori, ki jo po verovanju varuje sveti Vasilij, pravi, da je mogoče prav vse.
"Tudi to, da iz ostre skale zrastejo vijolice in nežni rožnati cvetovi, kakršnih prej v življenju še nisem videla."
Vir: stil.kurir.rs
Poglejte tudi: