Dihanje je nekaj tako samoumevnega, da o njem skoraj nikoli ne razmišljamo. Pa vendar je prav dih eno izmed najdostopnejših orodij, s katerimi lahko vplivamo na svoje počutje in delovanje živčnega sistema. O tem smo se pogovarjali s Sanjo Premović, breathwork facilitatorko oziroma voditeljico zavestnih dihalnih praks.
Sanja, kako lahko z dihom vplivamo na svoje počutje?
Dih je nekaj tako preprostega in samoumevnega, da ga le redki uporabljajo sebi v prid – kot orodje, s katerim lahko vplivamo na svoje počutje. Dih nam je vedno na voljo, dobesedno pred oziroma pod našim nosom. Je edina funkcija avtonomnega živčnega sistema, ki jo lahko zavestno nadzorujemo, s čimer predstavlja nekakšno okno v naš živčni sistem.
Katere dihalne tehnike poznamo in kako delujejo na naše telo?
Večina dihalnih tehnik je namenjena umiritvi živčnega sistema oziroma aktivaciji parasimpatične veje, ki telo umirja. Zagotovo ste že slišali za tehnike, kot so trebušno dihanje, "box breathing", pri katerem so vdihi in izdihi enako dolgi, med njimi pa dih tudi zadržimo, ali izmenično nosnično dihanje, ki izvira iz pranajame. Obstajajo pa tudi tehnike, s katerimi telo aktiviramo oziroma spodbudimo simpatični živčni sistem.
Zakaj bi želeli telo dodatno aktivirati, če pa smo v današnjem hitrem tempu življenja že tako pogosto pod stresom?
To je zelo pogosto vprašanje. Da bi razumeli smisel aktivacijskih tehnik dihanja, moramo najprej razumeti naš stresni odziv. Stresni odziv je fiziološki odziv telesa na grožnjo. V osnovi je namenjen temu, da v telesu aktivira energijo, ki jo lahko uporabimo za boj ali beg.
Funkcionalen stresni odziv poteka tako: soočimo se z grožnjo, telo se aktivira, energijo usmerimo v boj ali beg, ko grožnja mine, pa se telo počasi vrne v stanje homeostaze (ravnovesje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom). Težava je v tem, da se dandanes pri večini ljudi številni stresni odzivi ne pripeljejo do konca.
Pred tisočletji se je ljudem stresni odziv sprožil predvsem takrat, ko so bili v življenjski nevarnosti. V današnjem svetu pa so se grožnje spremenile. Stresni odziv se nam sproži, ko se nam nekam mudi, mi pa obtičimo v prometnem zamašku. Ko moramo na občino urejat dokumentacijo. Ko se v službi ne razumemo s šefom.
Ne lovi nas več plenilec, ampak rok za oddajo projekta v službi. Vse to so stresorji, ki ne ogrožajo našega življenja, naše telo pa jih lahko vseeno dojame kot grožnjo in sproži stresni odziv. Telo se aktivira in nakopiči energijo, mi pa je ne porabimo za boj ali beg, saj se s številnimi stresorji sodobnega sveta ne moremo fizično spopasti ali jim ubežati. Energija zato ostane v telesu in ker energija ne more izginiti, se shrani v telo.
Kako se lahko takšen nakopičen stres odraža v našem vsakdanjem življenju?
Stres se lahko v telesu kopiči skozi leta nezaključenih stresnih odzivov in se izraža na različne načine. Lahko smo nenehno pod rahlo napetostjo, se ne moremo zares sprostiti, kar vpliva tudi na to, kako vstopamo v odnose in kako delujemo v svetu. Takšna dolgotrajna obremenitev se lahko odrazi celo v bolezni.
Pri svojem delu uporabljate predvsem tehniko zavestnega povezanega dihanja. Kaj je njena posebnost?
Dih, ki ga največ uporabljam pri svojem delu, se imenuje zavestni povezani dih. Z njim v varnem okolju poustvarimo stresni odziv v telesu. Tako telesu ponudimo možnost in priložnost, da sprosti zastalo in nakopičeno energijo, ki je lahko v njem prisotna že leta. Ta se najpogosteje sprosti v obliki tresenja, gibanja ali joka, včasih tudi smeha. Do tega pride zato, ker takšen način dihanja v telesu povzroči več fizioloških sprememb.
Kaj se med takšnim dihanjem dogaja v možganih in zakaj lahko pride do močnih čustvenih odzivov?
Zaradi spremembe v izmenjavi plinov, torej kisika in ogljikovega dioksida, lahko po razlagi, na kateri temelji ta pristop, pride do tako imenovane prehodne hipofrontalnosti. Gre za stanje, v katerem se aktivnost prefrontalnega korteksa, ki je odgovoren za uravnavanje čustev, načrtovanje in izvršilne funkcije, pomembno zmanjša.
V ospredje lahko takrat pridejo nižje ležeče možganske strukture, kot je limbični sistem, ki je povezan s čustvi in spomini. Zato lahko med breathworkom poleg tresenja in drgetanja, ki ju razumemo kot naravni odziv telesa na sproščanje stresa, pride tudi do čustvenih reakcij in pojava spominov.
Ali to pomeni, da mora človek med breathworkom jokati, se tresti ali doživeti močan čustveni odziv, da bi tehnika učinkovala?
Nikakor ne. Niso vse reakcije med breathworkom tako navzven vidne in nič ni narobe, če do njih ne pride. Pogosto se med dihanjem navzven ne opazi nič posebnega, oseba pa ima lahko zelo močno notranjo izkušnjo.
Vsake reakcije se veselimo, saj jo razumemo kot znak, da se je med breathworkom nekaj sprostilo in da oseba z izkušnje odhaja lažja.
VIDEO:
View this post on Instagram
