O otroški travmi in disociaciji, a tudi pogumu, okrevanju in zmagovalcih.
Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica več uspešnic Peklenska gugalnica, Zaljubljeni v sanje, Sanje o rdečem oblaku in Sprememba v srcu, je najprej – kot sama zapiše – trikrat prebrala, nato pa še napisala recenzijo knjige V očeh kobre, katere avtorica je novinarka Nataša Zupanc.
Recenzija knjižnega prvenca novinarke, ki govori o otroški travmi, disociaciji in stigmi, je toliko pomenljivejša, ker je ravno Sanja Rozman ena tistih redkih ljudi v Sloveniji, ki se z vprašanji travme in nje posledicami poklicno ukvarja desetletja, med drugim tudi pri delu v Zavodu Sprememba v srcu, ki ga je ustanovila in ga vodi že trideset let.
Sanja Rozman je bila pri nas prva, ki je pisala in spregovorila o ne-kemičnih zasvojenostih, še posebno o odvisnosti od odnosov, pa tudi prva, ki v Sloveniji ni le pisala o kompleksni travmi, temveč tudi terapevtsko delala s klienti s kompleksno disociacijo.
Na tem mestu gre posebej izpostaviti njeno knjigo Pogum, drugi del trilogije o ne-kemičnih zasvojenostih, ki je izšla pred dobrim desetletjem, saj jo odlikujeta tako izjemna strokovna izčrpnost kot močna, a tudi trpka in boleča osebna zgodba klientke in hkrati so-avtorice Mije.
Tako Sanjin Pogum kot Natašino V očeh kobre priporočamo v branje vsem tistih, ki jih zanimajo vprašanja kompleksne travme, disociacije in okrevanja.
Recenzija Sanje Rozman
Kljub temu, da sem prebrala že goro knjig, ki opisujejo izkušnjo travme v otroštvu, knjiga Nataše Zupanc V očeh kobre izstopa v več pogledih. Kar trikrat sem jo prebrala, pa mislim, da se bom k njej še vračala.
Knjiga opisuje življenje avtorice od prvih razredov osnovne šole do diplome na precej nenavaden način. Navadno ljudje v biografiji opisujejo predelano verzijo svojega življenja, linearno in racionalno pripovedujejo o dogodkih, med katerimi potem z domišljijo sami zapolnimo vrzeli in si rečemo, da osebo poznamo. Natašina pripoved pa je sestavljena iz kratkih vinjet, prebliskov, opisa trenutkov in notranjih opažanj, ki jim je kar težko slediti. Mednje je vstavila citate in kratke odlomke del uveljavljenih strokovnjakov, ki opisujejo posledice travme, kratko in jedrnato, da nas držijo prizemljene in usmerjajo pozornost na številne miselne preobrate v pripovedi.
Ob prvem branju me je vleklo, da bi dogodke preletela, izpustila učene razlage in pohitela z branjem spominov, misleč, da se bo iz tega razvila klasična pripoved o junaku, ki premaguje zlo. A nič se ne razvije. Travma namreč ne obstaja v času, ampak je zamrznjena v enem samem neskončnem trenutku obupa. Zato pripoved že s svojo obliko slikovito prikaže, kako se travmatizirani osebi razsuje doživljanje sebe in sveta v nepovezane delce, čemur strokovno pravimo disociacija. Neolepšan pogled skozi oči sedemletnega otroka brez racionalizacij in pametovanja je še najbolj podoben notranjemu govoru, načinu kako v sebi doživljamo svet v intimni globini, ki je navadno ne znamo izraziti tako, da bi nas drugi razumeli. Brez glasu razuma, ki pripoved strne v simbole in besede, je surov notranji govor pristen način, kako otrok doživlja svet. Odgovarja na vprašanja: zakaj otrok ne pove, kadar se mu zgodi kaj hudega, zakaj spomin zataji, zakaj se posledice pokažejo šele čez leta v obliki ugank in simptomov.
Ob drugem branju pa sem si vzela čas tudi za strokovni tekst, ki odlično dopolnjuje na mestih zelo razpršeno osebno pripoved, jo pojasnjuje in postavlja v celostni kontekst. In suhoparni strokovni opisi nenadoma zaživijo in postanejo vezni člen med iz konteksta iztrganimi drobci spomina. Seveda! Tako je! Ne bi moglo biti drugače. Kako naj se vendar znajde majhen prestrašen in travmatiziran otrok v svetu odraslih, kako naj izrazi nepredstavljivo grozo? Kako naj med ljudmi, ki jim je otrokova drugačnost nadležna in nevarna, najde nekoga, ki ji bo pomagal osmisliti grozno izkušnjo? Kako naj v tem patriarhalno deformiranem svetu, ki v otrocih in mladih deklicah vidi erotični plen, najde dovolj varnosti, ko pa niti lastni starši ne zmorejo sprejeti njene drugačnosti? Kako naj se nauči, da biti drugačna ne pomeni biti slaba, ampak le posebna na svoj način? Kako naj ve, da tudi drugi ljudje v sebi nosijo notranje svetove, ki so dostikrat prav zapleteni in kompleksni, in da smo vsi posebni – vsak na svoj način? Kako naj razume, da niso vsi ljudje – vsi moški - nevarni, če pa se okoli spolnosti in spolne zlorabe vsi okoli nje sprenevedajo in ji dajejo vedeti, naj bo tiho? Kako naj razume, da ona sama ni kriva, da je odgovornost izključno na strani odraslega napadalca? In v pomanjkanju besed svojo notranjo stisko izraža s ponavljanjem provokativnih vedenj. Saj, kdor o svoji izkušnji ne more govoriti, ga notranje silnice prisilijo, da jo ponavlja (acting-out vedenje).
Pisatelj piše knjigo – a tudi knjiga piše pisatelja! Ker tudi sama pišem, si lahko predstavljam, kako ogromno delo je takole zbrati svoje spomine, jih jasno zapisati, urediti, dopolniti s strokovnimi viri, ki so že sami po sebi zahtevni, in spraviti v knjižno obliko. Nataša Zupanc je s tem monumentalnim delom in s časom ter trudom, ki ga je posvetila oblikovanju nepregledne gmote utrinkov v smiselno celoto, preoblikovala svoje na vse strani razpršene miselne drobce v organiziran sistem podosebnosti, ki sodelujejo med seboj in ki skupaj sestavljajo njeno podobo o sebi. In zato je zmagovalka. Ni žrtev travme, ni samo preživelka, kot zdaj rečejo po angleškem vzorcu, je zmagovalka, ki je ozavestila in osmislila svojo ranjenost in nam podarila enkraten vpogled v doživljanje osebe, ki preboleva travmo.
