Sašo Hribar: "Zavedam se svoje minljivosti. O tem sem veliko razmišljal."

Slovenska javnost se poslavlja od legendarnega radijca Saša Hribarja, ki je nenadoma preminil v 64. letu starosti. Sledi nekaj njegovih mislih, ki jih je izrekel v intervjuju leta 2015.

Znan si bil po tem, da si tudi takrat, ko še nisi bil pravi humorist, znal vplesti v dolgočasna poročila kaj zanimivega, da si si preprosto izmislil kakšno vest.

Ja, namreč poročila sama po sebi so tako negativna in tako zoprna. Ne verjamem, da to ljudje resnično poslušajo in se v to vživijo, da imajo empatijo do tega. In sem si rekel, zakaj ne bi naredil sanjski svet poročil? Medved se je pisal, Tomaž Medved, v nočnem programu. To je bila ena taka lepših prigod. Sem natipkal poročila, vsa poročila sem si izmislil. Da je "Sulambah Dobah" pripotoval na tridnevni uradni in prijateljski obisk, kjer sta se z našim predsednikom pogovarjala o oživitvi stepe in savane, o implementaciji gozdnih živali in tako naprej. In Tomaž to čisto normalno bere na nočnem programu. Sem mu rekel: "Poslušaj, oprosti, jaz sem si to zmislil."

In potem sem se dostikrat na poročilih kaj izmislil, včasih sploh vedeli niso, tudi med dogodki in odmevi, sem kakšno brezvezno novico kar dodal sam. Pri vremenu sem zmeraj dodajal kraje, ki jih ni, ali pa obstajajo iz moje mladosti.

Zelo jasno kažeš, da pravzaprav do dnevne politike nimaš pravega odnosa, da jo preziraš.

Preziram jo ja. Deloma zaradi tega, ker jo moram. Drugo pa, ali potrebujem negativne novice? V tem času, ki mi je preostal? Jaz se zavedam svoje minljivosti. O tem sem veliko razmišljal. Hotel sem delati oddaje o smrti. Zelo rad razmišljam o minevanju.

Pa saj imaš 55 let? Še 25 jih najmanj imaš...

Ne, saj ne gre za to. Teh 25 let je lahko zelo majhno občutenje časa, ki ga doživljam. Jaz bom lahko teh 25 let preživel hitreje, kot recimo pri 12. letih, ko sem v zobni ordinaciji čakal, da mi plombirajo zob. Tam sem občutil večnost časa. Res je tudi, da ko imaš energijo, ko imaš željo po tem, da bi nekaj ustvaril, da bi nekaj spreminjal, ne samo, da bi stvari različno razlagal, to lahko počneš samo, če imaš občutek, da si večen. V podzavesti večen, da ta minljivost ni pomembna.

Ko pa se zavedaš minljivosti, se zavedaš, kako abotno je vse, kar počneš. Zavedaš se, kako neumno je, da se ukvarjaš z negativnimi novicami. Kako brezpotrebno je, da se sekiraš zaradi nečesa, kar ne moreš spremeniti. In potopiš se v svoje lastne sanje. Jaz živim v sanjah. Jaz sem sanjski svet sprejel za resničen, resničnega sveta se izogibam.

Tebi je bil ideal, da ko boš toliko star, kot si zdaj, sedel doma na terasi. Imaš spokojno življene?

Saj sedim na terasi. Imam zelo spokojno življenje.

Kaj boš počel, ko se boš upokojil?

Sem že upokojen. Jaz delam samo enkrat na teden Radio GA - GA. Res da cel teden razmišljam, kaj bi delal, ampak živim v svojem svetu. Recimo zjutraj vstanem in grem v gozd. Gozd je ravno tak, kot je bil leta 1966, ko sem se v Krškem pri stari mami na Zdolah sprehajal. In me je sprejel takega, kot sem. Gozd me ne sprašuje, a si debel, a si plešast, a si star... Rad te ima. In ti imaš rad drevo.

Potem pridem nazaj in si zavrtim glasbo iz leta 1960. Ne iz leta 74 ali pa Pink Floyde, ki sem jih vrtel v svojem mladostnem obdobju. Zavrtim si Paul Anka iz leta 56 ali pa 62. Potem gledam pa Jacquesa Cousteaua in angleške BBC nadaljevanke, ko so še odkrivali Afriko, recimo narodni park Etoša, narodni park Amboseli, ko so še težko prišli do dobrih posnetkov. Preživim čas v letu 1960, ker imam to možnost.

Iz intervjuja Idea televizija, DORA - nedeljski pogovori, 22.11.2015