Karel Gržan: "Smrti nas ni treba biti strah"

23. 8. 2023
Deli
pater Karel Gržan (foto: MIRAN JURŠIČ)
MIRAN JURŠIČ

Za večino prebujeni Dramitelj Slovencev, ki nam v tem posebnem času v sokratskem slogu nenehno zastavlja prava vprašanja, da bi spet začeli misliti s svojo glavo, za nekatere pač nevaren teoretik zarot. Tako nevaren, da je po telefonu prejel grožnjo s smrtjo. Kaj je storil? Najprej je šel k sosedom in jih prosil, da poskrbijo za njegovo vranjo sopotnico, gospo Kapro. Ker se nikoli ni mogel predati šefičem, kljub grožnji ostaja zvesto predan svojemu Šefu, ki je Ljubezen, in svojemu poslanstvu. Sicer pa si včasih zaradi precejšnje izčrpanosti tako ali tako želi, da bi spakiral kufrčke in šel žurirat na ono stran. A intuicija mu pravi, da se to še ne bo zgodilo.

Pater Gržan, začniva torej pri smrti – kako ste jo doumeli na svoji poti?

Smrt je zame dejansko prodor v razsežnost, ki je presežnost vsega, kar me tukaj utesnjuje. Nekdo je tako lepo izrekel, da se bodo mnogi ob tem jokali, jaz pa se bom neskončno lepo smehljal. Na poti sem videl številne obraze rajnih, s katerih sem lahko razbral njihovo poslednje sporočilo: nasmešek, blaženost, globoka umiritev.

Takrat, ko so ljudje na meji med časom in prostorom in presežnim, ko že doživijo presežno, se na njihov obraz dejansko vtisne sporočilo za vse nas: ne se bati. Če ne bi bilo te blage spokojnosti in celo nasmehov, bi si lahko mislili, da gremo na pot, polno strahu, groze, negotovosti. Tako pa vemo, da je smrt odrešenost, je nasmeh. Zares so posmrtne maske naših dragih rajnih sporočilo, da nas smrti ni treba biti strah, ker gremo v nekaj lepšega, bolj blaženega; da se življenje samo spremeni, ne pa tudi izniči.

Kako razumeti Jezusovo vstajenje?

Tukaj je strnjeno vprašanje trpljenja, ki je najbolj zagonetno; o njem sem razmišljal v knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih. Vendar to vprašanje na nek način odpira tudi odgovor, rešitev, in nas vodi k Veliki noči. Na vprašanje trpljenja je Jezus odgovoril tako, da je vstopil v človekovo izkustvo, v samo trpljenje, v zasramovanje, kajti samo tako lahko Bog postane sočutna bližina in nam nakaže, da smo tudi mi božanski, ko postanemo sočutni do trpečih.

Odgovor na vprašanje o trpljenju je zgolj v sočutni bližini. Dalje ne pridemo. Jezus nam je s tem, ko je vstopil v našo stisko in bolečino, dal vzorec, da bi tudi mi kot božanski vstopali v stisko, ne samo človeka, ampak tudi drugih bitij.

Pred časom se je tukaj pri meni v okensko steklo zaletela ptička in zvečer, ko sem šel h Kapri, sem videl, da umira, da odhaja, da ji ne morem pomagati. Pobral sem jo in jo nesel k potoku, kjer sem jo predal živi vodi, življenju. V takšnih trenutkih pride do izraza naše sočutje; to je priložnost, da bi bili mi sočutni. Ko v knjigi zastavim vprašanje Bogu: "Kje si bil, ko umirajo toliki?" – On odgovori: "Kje si bil ti, da me nisi našel v trpečih?"

Ko sočutimo s trpečimi, postanemo mi božanski; ko je bolečina odrešena, se dogodi Velika noč. O tem, kako bo po smrti, lahko morda govorijo izkustva tistih, ki so že prestopili prag večnosti, vendar zdaj odrešujemo stisko in bolečino v obnebju sočutja.

Tudi v matematiki je tako, da minus in minus dajeta plus. Ko sem torej sam doživel težko zgodbo in ko me ljubezen pokliče k stiski sočloveka, potem dva minusa postaneta plus. Bolj božanske rešitve trenutno nimamo. Lahko filozofsko razglabljamo, le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih, vendar je to izguba časa.

To, kar lahko naredimo sedaj in za kar nam je dal Jezus vzorec, pa je dejansko to, da se ne puščamo osamljene in da se zavedamo, da v času stiske ne smemo biti osamljeni. Tako kot je vredno pristopiti k nekomu, ki je v stiski, je tudi pomembno, da tisti, ki je v stiski, pristopi k nekomu, ob katerem bo začutil sočutje.

Zdaj, ko nam je dobro, moramo vedeti, kdo je naša odrešujoča bližina, h kateri bomo pristopili. In pripravljeni moramo biti k odprtosti, da ta pristopi tudi k nam. To se moramo dogovoriti v dobrih časih, kajti v težkih časih je, vsaj pri meni, skušnjava, da se osamim. A zdaj vem, da je dobro, da grem takrat na kavo k sosedom, ki so pristni v svoji preprostosti, in mi je takoj lažje. Pa pomagata mi seveda tudi hlev in kapela.

Bog nam je najlepši dokaz o vstajenju podaril v metuljevi metamorfozi, pravi prodorni srbski doktor molekularne biologije Tomislav Terzin.

Prav to mi je povedala moja babica, ko je videla mojo stisko. Bila sva na vrtu, kjer je rastlo zelje, na njem pa se je gosenica začela zapredati v bubo. Rekla mi je: "Vidiš, to je njen grob. Iz njega ne bo več prišla gosenica, iz nje bo poletel metulj." S to prispodobo mi je povedala, da se življenje nenehno spreminja in da smo lahko samo spoštljivi, pričakujoči, vedoželjni; kako pa bo potem, ko bo nastopilo "po tem", pa si lahko vsak samo predstavlja, kakor si hoče.

Od kod človeku ta potreba po večnem življenju? In kakšno je vaše osebno dojemanje večnosti?

V nas je zapisana razsežnost, ki je presežnost, ki si jo lahko predstavljamo na kakršen koli način, vendar je to hotenje po presežnem dejansko v nas. Povedal vam bom zgodbo o dveh menihih, ki sta razpravljala o tem, kako bo po smrti. Vsak od njiju je imel svojo religiozno predstavo o tem, v katero je bil popolnoma prepričan. Dogovorila sta se, da ko bo prvi šel preko, si bo izprosil, da bo drugemu prišel sporočit, kateri je imel prav.

Toda ko je prvi prestopil prag večnosti in se javil drugemu, je izrekel samo dve besedi, in sicer "Totaliter Aliter", kar pomeni 'popolnoma drugače'. Religiozne predstave onkraj izgubijo moč in ostane samo to, kar je dejansko presežno, ki presega vse naše najbolj domiselne, najbolj intuitivne, najbolj "pametne" misli o tem, kako bo potem.

Vsekakor bo to v obnebju svetega, kar pomeni svetlobe, enosti, igrivosti … vsega, kar je onkraj polarizacije in trpljenja in k čemur se lahko približujemo, ker to slutimo kot uresničitev hotenja, ki ga nosimo v sebi.

V obnebju čiste Ljubezni? Je ta Ljubezen naš manjkajoči košček, ki ga zavedno ali nezavedno iščemo vsi?

"Bog je Ljubezen," je zapisal apostol Janez. Bog je, govorim po človeško, igrivost v globoko sočutni odnosnosti. Že pred krščanstvom so bogove povezovali v trojstvo in tudi v krščanstvu je Bog: Oče, Sin in Sveti Duh.

To je povedano po človeško, da bi se nam lahko približalo, da bi o tem lahko razmišljali; to je verz. V naši ljubezni pa je tudi hotenje, potreba po večni igrivosti v večni odnosnosti. Ne zadostuje nam zgolj odnosnost v svetu dvojnosti, kjer se skozi konfliktnost seveda lahko tudi prečiščujemo.

Vemo, da tako kot pri gosenici tudi v nas enkrat mora priti do uresničitve igrivosti v Ljubezni, po kateri hrepenimo. Tako nestrpni in konfliktni smo zato, ker v sebi nosimo to hotenje po uresničenosti. In že to hotenje samo dokazuje, v kaj smo usmerjeni. Je pa fino, da to hotenje po igrivosti, po osvoboditvi odnosa ravno zaradi tega impulza hotenja že tukaj dejansko razbiramo in ga uresničujemo v vsakdanjem življenju. Jezus je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje." Mi ne moremo reči: "Jaz sem resnica," kajti mi lahko govorimo le o spoznavni resničnosti.

V imenu resnice se bomo takoj skregali okrog tega, kdo ima prav v tem svetu polarizacije. Če bomo prepričanje "Jaz imam resnico" (in zato mora drugi misliti tako, kot mislim jaz) zamenjali z "Moja spoznavna resničnost je", potem bomo takoj prešli v cono igrivosti. Namesto: "Grd si," ker smo prizadeti, bomo rekli: "Moja doživljajska resničnost ob tem, kar si mi povzročil, je takšna in takšna." Potem bomo iz besedovanja obstreljevanja prešli v besedovanje sočutja: "To sem doživel; tako sem te doživela …"

Tukaj pa ni več krivde, ampak dejanska izmenjava. Že zdaj je dobro odkrivati zakonitosti igrivosti in to lahko odkrivamo, ker imamo v sebi semena večnosti. Na osnovi tega lahko razbiramo določene zakonitosti, ki nas že vodijo v to igrivost – predvsem pa iz manipulacije resnice, ki nas vodi v bojevanje oziroma v besedovanje prizadetosti (tak si, taka si), v besedovanje sočutenja.

Krščanski verniki večinoma le še vzdržujejo golo praznično tradicijo, zgolj formo, medtem ko vsebine močnega velikonočnega prazničnega sporočila, ki pa je pravzaprav izjemno odrešujoče, ne doživljajo tudi notranje.

Žal skozi velikonočno obredje morda premalo osebno doživljamo, kako smrt presega v življenje. Sam sem to močno doživel po očetovi smrti, na veliki petek, ko se postavi Božji grob. Ob njem se nekateri pomudijo formalno, nekateri pa "padejo notr", kot rečemo.

Ko sem po očetovi smrti sam pristopil k Božjemu grobu in zrl vanj, sem Božji grob dejansko doživel kot črvino, prodor ali kot predor v razsežnost, ki je presežnost. In dejansko sem zaznal prisotnost očeta. Zato je škoda, če doživljamo obredje preveč površinsko, kajti toliko trpečega ima vsak izmed nas v svoji zgodbi življenja, kar je vredno, da prodre v tolažeče razsežnosti, v obnebje svetega. Vredno je, da doživimo ta stik, ki je dotik.

Čutim, da ni samo vesolje singularno v svojem središču, kjer je črna luknja, njegov grob, kjer je obnebje presežnosti, kjer pade v neko novo razsežnost, ampak da ima tudi človek v svojem jazu obnebje singularnosti. Ivan Cankar bi rekel "skrito kamrico", lahko bi rekli tudi "skrito kapelico". Tukaj je dotikališče med nebom in zemljo, kjer se človek presega. Seveda pa je za to potrebno obnebje tihote in ne odtujenosti od sebe.

Zato je bilo na vstopu v Apolonov tempelj v Delfih zapisano naročilo Človek, spoznaj samega sebe, in šele ko je človek vstopil v notranjost svetišča, je zagledal nadaljevanje – in spoznal boš svet in Boga. Ko iz površnosti vstopimo v notrino, postane v obnebju naše singularnosti vse naše dotikališče. Tam se začne mistična razsežnost, kjer smo vsi povezani, kjer je sveto Eno. Zato imam tako rad derviše, ki to tako veličastno ponazorijo s svojim vrtečim plesom. Ko se vrtijo, njihovo krilo na neki način ponavzoči galaksijo, ki se vrti, tako kot se vse vrti, medtem ko sami mirujejo v jedru. Tako na obredni način vstopijo v mistično izkustvo enosti.

Spraševala: Vesna Fister; fotografije: Miran Juršič; celoten članek je bil objavljen pomladni tiskani reviji Sensa april/maj 2023.

Preberite si še: 

Poglejte si tudi naš film s patrom Karlom: 

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu