“V tej knjigi je pred vami moja zgodba k zgodbi vašega življenja. V njej ni patra Karla, še manj dr. Gržana. V njej sem samo Karli. Spoštovani bralci, upam, da bodo zapisane situacije tudi vam dale predvsem misliti – da se bodo ob njih tudi vam zastavljala tista vprašanja, ki omogočajo, da kot raznoliki in zato dopolnjujoči v medsebojnem spoštovanju, pravičnosti in odgovornosti družno vstopamo v smer prebujene človečnosti. Samo ljubeča Bližina nas v tem življenju notranje svetli in krepi. Tudi to boste lahko razbrali v zgodbi ne le mojega, verjamem, da tudi svojega življenja.”
Rojena je nova, presenetljiva, prva osebna in biografska knjiga patra Karla Gržana, sicer že njegova 51. po vrsti. Minula leta je neutrudno sodeloval sredi življenja in trpljenja soljudi, raziskoval in blažil okrutne mehanizme družbene neenakosti ter prelomno odkrival odseve zvezd v megalitih po Sloveniji. Zbolel in ozdravel. In zopet in znova. Zdaj pa je pred nami prvič razgrnil svojo osebno zgodbo. Iskreno, iskrivo, bridko, radostno, ljubečo in resnicoljubno.
Kje pater Karel najde moč, da sredi stisk vsakdana živi v miru in ljubezni do vsega stvarstva?
“Za vsemi nazivi in funkcijami, s katerimi nas načičkajo kakor božično drevo, smo samo ljudje: hrepeneči, čuteči – željni žlahtnega sočutja, da bi ne bili v sebi zapuščeni, osamljeni. Biti človek človeku, Človek v žlahtnem sožitju. Ali obstaja še kakšno večje poslanstvo?”
Ob svojih znamenitih, pretehtanih sporočilih nam pater Karel v tej knjigi odstre poslednje tančice s svojega resnično posebnega življenja.
Od odločitve, da postane duhovnik, ki je osupnila “partizansko družino”, do odločitve, da gre izza varnih zidov duhovniškega življenja med ljudi, brez vsega, v mraz, samo med stiske in trpljenje.
Od doživljanja ustrahovanj zaradi pokončne drže v cerkvenih in civilnih krogih pa do občutkov doživljanja milosti kot največje ljubezni do vsega, kar nas obdaja.
Od metuljčkov in srčkov prvih ljubezni do notranjega žarenja, ki ga preveva v tem kvantnem svetu vesoljne povezanosti.
Od tega, da so ga kot dislektika skorajda obsodili na posebno šolo in ga imeli za največjega čudaka, do tega, da je prišel do doktorata literarnih ved.
Do izzivov, v katere je bil vržen sredi sočutne pomoči odvisnikom in neštetim ljudem v stiski. Vedno v živahnem in angažiranem usmerjanju od dvobojevanja k dopolnjevanju, kot pravi v eni od svojih številnih besednih iger.
Od jasne izjave, da je celibat vsiljen in da lahko škodi, ter do lastne strategije, kako najti mir.
Preobilje ga duši, mir ga napolnjuje z energijo za pomoč vsem, ki jo potrebujejo. Je deloholik, priznava, ki za svoj razmislek in polnjenje potrebuje tišino – za stik s presežnim. In “kidanje”. Ko trikrat na dan očisti že tako čedno bivališče svoje ljube gospe Kapre, konjička in ljubeče sopotnice, pravi, da s tem čisti tudi v sebi.
Je ljubeč in radoveden sogovornik z vsemi bitji: s kamni, z zvezdami, z otroki, z živalmi, z zemljo, rastlinami, z vodo, ognjem, z vetrom, z vsemi, povezanimi z etrom, s soljudmi in z Bogom. Mi, ki ga imamo priložnost doživljati od blizu, in to v teh res posebnih časih, imamo dragocen, nič kaj samoumeven privilegij: da lahko kdaj pa kdaj, pravzaprav kadar koli, kot se zgodi tudi prek te res posebne knjige, poromamo k njemu, k njegovi modrosti, toplini, sočutju in k razdajanju. K patru Karlu Gržanu – h Karliju.
Tako uzremo, da sredi nas živi mistik, tako dragocen, da je zaradi njegovih zgledov sij vsakdanjika bolj blagodejen, vsa opravila lahkotnejša, vse težave obvladljive. Še več, so spodbuda za … biti človeški.
Pa naj bo “na blatnih, prašnih cestah sveta” ali kjer koli, kjer se srečamo. Spomni z vsemi celicami, s svojimi in s tistimi iz gospe Kapre, da velja zaupati v božansko v vseh nas. Zato smo tu, prav zdaj, na poti v Novi svet. Ki je že tu.
Pater Karel namreč ve in ljubeče oznanja, da je prihodnost v naših otrocih, ki že čutijo in razumejo Novi svet. Vztraja, da jih ne smemo več dušiti s togim šolskim sistemom, ki hromi tako učitelje kot učence. In da je na nas, odraslih, da se potrudimo, da bodo otroci doživljali razmere, v katerem so jim na voljo najboljše možnosti: Ljubiti in biti ljubljeni.
“Mama in oče, postal bom duhovnik!”
V življenju sem imel to neznansko srečo, da sem lahko vedno računal na ljubezen in podporo staršev. Zaradi tega sem imel kot otrok precej optimalne pogoje za razvoj in rast. A znotraj, nekje v sami srčiki biti, mi je že od malega nekaj hudo manjkalo.
Šlo je za neko kombinacijo nemira in nepotešenosti, ki jo z besedami zelo težko opišem. Lahko zgolj ponovim, da mi je nekaj preprosto manjkalo. Nekaj, kar sem čutil kot eno svojih najbolj temeljnih potreb.
In tako sem začel že precej zgodaj raziskovati, kaj bi se dalo glede tega ukreniti.
V sedmem razredu osnovne šole smo se s starši odpravili na turistični izlet v Padovo. Med drugim smo obiskali tudi baziliko sv. Antona Padovanskega. Spominjam se, da je bila ob njegovem grobu velika gneča, ker so se mnogi obiskovalci želeli dotakniti sarkofaga.
“Nekaj si lahko zaželiš!” mi je ob tem z nasmeškom pomignila mama … Kot bi šlo za nekakšen zvonček želja.
Ker me je že takrat mučilo vprašanje, ali Bog obstaja ali pa je vse skupaj le še en velik flanc, sem prav res stopil do sarkofaga. Nanj sem spoštljivo položil roko. In ker sem takrat v šoli ravno pošteno popustil – ob polletju sem imel celo nekaj dvojk! – sem tiho zaprosil: “O Bog, če si, naj bom na koncu leta odličen.”
“Konkreten test!” odobravajoče pokima Jure. “In kako se je izteklo?”
“Naravnost super,” pokimam. “Na koncu leta sem bil odličen.”
O Bog, če si, in če si ljubezen, daj mi svoj mir.
Ob jačini in lepoti opisanega doživetja ni nič čudnega, da sem se začel čedalje večkrat zatekati v kapucinsko cerkev. V dopoldanskem času je bila na srečo povečini prazna. In tako sem lahko na svoji predzadnji klopi precej nemoteno iskal občutek objetosti, kakršen me je preplavil prvič.
Ko sem prosil, sem večinoma dobil. Skoraj vedno se je odprl tisti link, po katerem sem tako hrepenel. Bilo je ravno spomladi, ko se je vsepovsod prebujala ljubezen … In tako se je tudi v meni prebujala globoka ljubezen do Boga.
Nešteti veliki mistiki pravijo, da je pri opisu izkustva Božanskega vsaka beseda povsem odveč. Ko si enkrat dovoliš stopiti v to večno uganko, lahko samo obmolkneš. ‘Sprejetost’, ‘duhovna potešitev’, ‘objetost’, ‘umiritev’ – vse to so seveda samo približki … In vsi po vrsti enako neprimerni. Tovrstni poskusi so nekako tako blodni, kot če bi od dojenčka zahtevali znanstveno dizertacijo o svojih občutjih, ko ga mamica ljubeče stisne k sebi.
“A sva vseeno dolžna vsaj poskusiti!” opozori Jure. “Koliko časa je vse skupaj trajalo? Mislim, ta tvoja prva izkušnja pred osvetljenim tabernakljem?”
“Oh, kaj pa vem …” se za hip zmedem. “Kakšne pol ure? Morda celo uro? Ne vem.”
“In kaj se je zgodilo, ko si naslednjič obiskal cerkev?”
“Doživel sem isto,” se lahko samo raznežim ob spominu. “Natanko isto. Bog mi je spet poslal svoj mir. Ampak saj prav s tem se je pa začel tudi problem!”
“Kakšen problem?”
“Da sem začel po tem svojo prihodnost čedalje bolj jasno zaznavati v duhovniškem poklicu.”
Moj položaj je postal s tem bistveno bolj neprijeten, kot se morda sliši. Nakazal sem že, da je bila moja vzgoja skoraj srdito antikrščanska. Zato sem moral zbrati ves svoj pogum, ko sem nekega dne na listek napisal, da bom postal duhovnik. In ta listek pustil na kuhinjskem pultu.
Ko pravim listek, mislim čisto navaden pildek. S starši smo si tako pogosto puščali sporočila. Le da niso bila ponavadi niti približno tako usodna.
Na pildek sem takrat napisal: “Mama in oče, jaz bom postal duhovnik!” Potem sem se odpravil v šolo. Cel čas pouka me je mrazila misel: “Kaj, če bo oče kar priletel v razred?”
Seveda sem vedel, da vse skupaj ne bo enostavno. Niti približno pa si nisem predstavljal, da bo moja odločitev dojeta kot takšna ujma.
Ko je prebrala sporočilo, je mama skoraj doživela srčno kap. Oče pa je nemudoma odtopotal na celjsko opatijo in nadrl župnika. “Kaj skušate početi z mojim otrokom?!” je vrelo iz njega. “V kaj ga vendar zavajate? Kaj vas ni nič sram?!” S tem da ubogi opat sploh ni imel pojma, za kaj gre, saj k maši skrivoma nisem hodil v opatijo, temveč h kapucinom.
Ko sem prišel na opisani dan domov, uh … Tistih trenutkov ne bi rad nikoli podoživel.
Ko sem stopil v kuhinjo, je bila temperatura še vedno krepko nad vreliščem. Name se je takoj vsul plaz očitkov. Mama je ihtela, češ da sem zanjo največje razočaranje in da jim bom strl srce. Oče jo je pri tem fizično podpiral, da ni padla, in samo ponavljal: “Pa kaj si čisto zmešan?” Sčasoma pa še: “Kaj hočeš mamo zlomit?” In: “Kdo te je na to našuntal?”
“Ojoj!” sočutno zajavka Jure. “Pa saj to vendar ne bi moglo biti hujše! Razen če bi te za povrh še tepli.”
“Ne,” odkimam. “To me pa nikoli niso. Čeprav ne vem, če ne bi bilo ob tisti priložnosti to zame celo lažje.”
Do tedaj sem se vedno in po najboljših močeh trudil ustrezati pričakovanjem. Zato nisem vedel, ali me bosta starša sploh sposobna sprejeti tudi v moji čudnosti. In sprva je kazalo tako slabo, da bi težko slabše.
“Kako to misliš, Bog te je poklical?” je na neki točki vzrojil oče. “Poklical, poklical – kaj to vendar sploh pomeni?! Pa prav tebe bo Bog klical, lepo te prosim!”
Po prvem šoku se je oče po pomoč zatekel tudi k moji razredničarki. “Situacija je taka in taka,” ji je položil na srce. “Gotovo se strinjate, da je Karel na tem, da povsem iztiri. Kaj mislite, da lahko skupaj ukrenemo v tej smeri?” Niti sanjalo pa se mu ni, da je bila moja razredničarka verna. Tako da je očeta predvsem potrpežljivo poslušala in se potem ni prav posebej izkazala s predlogi, kako bi me obranili pred duhovniško haljo.
Še vedno me spreleti od sočutja, ko pomislim, kakšen šok sem povzročil staršem. Moja odločitev je vsekakor tolkla proti najglobljim moralnim normam naše ožje družine. In vse, kar sem lahko ob tistem kuhinjskem protinapadu ponavljal, je bilo: “Ne morem drugače. To je del mene. Verjemita, da ne morem drugače.”
Pater Karel Gržan, Odlomki Iz Biografske Knjige Mir; Napisal Jure Aleksič, Uredila Tadeja L. Zupan; Energijski Simboli Onkraj Vizije; Fotografije Arne Hodalič In Katja Bidovec
Naročite jo tukaj.
- Preberite si še: Karel Gržan je odrezan od sveta: V teh dneh sem videl žive angele!
