Kako pogosto se vaše skrbi sploh uresničijo? Sodeč po raziskavi, ne prav velikokrat.
Znanstveniki iz Penn State univerze so izbrali 29 študentov in študentk, ki trpijo za GAD (generalizirana anksiozna motnja; značilnost so med drugim težave s koncentracijo in s spancem) in jih povabili, naj štirikrat na dan na list papirja zapišejo vse velike in tudi bolj nedolžne skrbi, ki jim zaposlujejo um. Udeleženci raziskave so po enem mesecu skupaj z znanstveniki preverili, katere stvari, ki so jih skrbele, so se dejansko uresničile.
Skrbi so razdelili v dve kategoriji glede na možnost preverjanja, ali se lahko dejansko uresničijo.
Na primer:
"Jutri bom padel na testu," je bila lahko preverljiva skrb, medtem ko "Prej ali slej bom verjetno zbolel za rakom" ni bila. Večina udeležencev je dnevno navedla od tri do štiri preverljive skrbi.
Rezultati?
Kar 91 odstotkov skrbi se ni uresničilo! Pri preostalih 9 odstotkih pa razplet ni bil tako dramatičen, kot so udeleženci pričakovali. Znanstveniki so ugotovili, da se v povprečju enemu od štirih udeležencev ni uresničila niti ena skrb. Ali ni to spodbudno?
Naš um je pogosto naravnan tako, da pričakuje najslabše. Vendar ga lahko postopoma naučimo, da negativne misli prepoznava, jih postavlja pod vprašaj in nanje pogleda z drugačne, bolj pozitivne perspektive. Pri ljudeh, ki se spopadajo z anksiozno motnjo, to zahteva več truda, vendar ni nemogoče. Že zapisovanje skrbi na papir lahko pomaga nekoliko zmanjšati njihov vpliv na naše razmišljanje in doživljanje vsakodnevnih dogodkov.
Pretirana in nenehna zaskrbljenost nam ne koristi, čeprav je za mnoge postala skoraj način življenja. Res je, da nam skrbi včasih pomagajo prepoznati nevarne situacije in morebitne grožnje ter nas tako obvarujejo pred neprijetnimi izkušnjami. Toda pogosto nas zgolj po nepotrebnem vznemirjajo, nam jemljejo energijo in preprečujejo, da bi bili zares prisotni v sedanjem trenutku.
Pomembno je, da se naučimo razlikovati med skrbmi, na katere lahko vplivamo, in tistimi, ki so zgolj plod naših strahov in predvidevanj. Ni treba, da verjamemo vsaki misli, ki se pojavi v naši glavi. Prav tako ni treba, da se vsakemu črnemu scenariju prepustimo, kot da se bo zagotovo uresničil.
Postopoma lahko spremenimo svoj odnos do skrbi in se naučimo razmišljati bolj umirjeno, realistično in optimistično. Počasi, a vztrajno ...
Vir: Psychology Today
