Umetnost nam lahko pomaga presegati travmo. Ne tako, da rana izgine, ampak tako, da človek iz nje izdela nekaj, kar ni več samo rana.
Avriel Benjamin Kaplan je ameriški pevec in tekstopisec, ki je znan po tem, da je bil od leta 2011 do 2017 nekdanji vokalni basist a cappella skupine Pentatonix. V skupini je izdal pet studijskih albumov, osvojil tri nagrade Grammy in prodal več kot šest milijonov albumov. Trenutno zasleduje svojo prav nič manj uspešno solo kariero.
A to, kar nas na tem mestu zanima, niso njegovi uspehi, temveč to, kar ga kot človeka in ustvarjalca dela posebnega.
Glasba kot zdravilo za dušo
Avi Kaplan je odraščal v Visalii v osrednji Kaliforniji, nedaleč od narodnega parka Sequoia. Kot judovski otrok, ukrajinsko – ruskega porekla, je v šoli doživljal ponavljajoče se medvrstniško nasilje, in iz tega, kar je pozneje povedal o sebi, je mogoče razbrati, da se je v trenutkih največje stiske vedno znova zatekal h glasbi in v naravo.
Za travmatizirane otroke in najstnike to ni tako nenavadno. Nekdo se v takšni situaciji zateče v domišljijo, drugi v mišljenje, tretji postane izreden opazovalec drugih, Kaplan pa je to našel v glasbi in naravi.
O glasbi kasneje večkrat govoril kot o zdravilu za psiho. Ko je opisoval obdobja tesnobe in depresije, je povedal, da ga skozi težke trenutke ne spravlja samo poslušanje glasbe, temveč tudi njeno ustvarjanje. "Edina stvar, ki mi je pomagala skozi življenje, je glasba," je dejal v nekem intervjuju. Album I'll Get By je zato razumel kot ’terapijo zase’, obenem pa je upal, da bo lahko nekaj podobnega pomenil drugim.
Naslovna pesem je nastala v posebej temnem obdobju. Kaplan je povedal, da se je zjutraj prebujal s ’hromečo tesnobo in globoko depresijo’, ki ju je občutil kot težo na prsih. Njegov način prehoda skozi takšne trenutke je bil, kot je dejal, da vse skupaj ’izlije v glasbo’. I'll Get By zato ni hotel biti samo pesem žalosti, ampak mantra njemu samemu in drugim: "Skozi to se bom nekako prebil" in "Tudi to bo minilo".
In v tem je nekaj izrazito ferenczijevskega. Človek v sebi odkrije nekaj, s čimer lahko tisto, kar ga od znotraj preplavlja, spremeni v nekaj, kar ima obliko. Tesnoba postane melodija. Žalost dobi harmonijo. Nekaj brezmejnega in neobvladljivega dobi začetek in konec. Človek tega ne samo trpi, ampak to zapoje.
Varno zavetje med sekvojami
Kaplan je nekaj podobnega našel tudi v naravi. Sekvoje, ki jih tako ljubi in so vedno znova del kulise glasbenih ustvarjanj, so namreč pokrajina njegovega otroštva.
Odraščal je blizu narodnega parka in se tja pogosto vračal; narava je postala tudi eden od virov njegove glasbe. Ko je mnogo let pozneje zapustil Pentatonix, se je ta stari vzorec ponovil.
Po letih nenehnih turnej in svetovne slave je potreboval odmik. Kampiral je v Sekvojah, Vzhodni Sierri in puščavi Mojave ter se nazadnje preselil iz Los Angelesa v kočo v gozdu v Tennesseeju. Sam je to obdobje opisal kot čas, ko se je moral zdraviti, ponovno najti samega sebe in delati na sebi.
O vrnitvi k naravi je povedal še preprosteje: "Ponovna povezava z njo me je rešila!"
Ni naključje, da se je njegov prvi samostojni projekt imenoval prav Avriel & the Sequoias, hkrati Kaplanovo vračanje tja, kjer je prvič našel zavetje pred slabim iz sveta, opominja na pomembno dejstvo: v človekovem življenju se pogosto ponavljajo kraji in dejavnosti, ob katerih se njegova psiha zna ponovno sestaviti. Za nekoga je to samota, za drugega odnos, za tretjega delo z rokami. Pri Kaplanu se vedno znova pojavljata gozd in glasba: tišina in glas.
In morda prav zato njegova glasba zveni tako, kot zveni. V Kaplanovih samostojnih pesmih je namreč težko preslišati iskanje miru, tal pod nogami, doma, vztrajanja skozi temo. Tudi sam pravi, da je First Place I Go zelo osebna pesem o njegovem boju s tesnobo in depresijo. Njegove misli, pravi, rade najprej stečejo k najslabšemu možnemu scenariju, toda pesem je namenoma napisal dovolj odprto, da lahko drugi ljudje vanjo položijo lastno zgodbo.
In tukaj se zgodi nekaj, kar preseže samopomirjanje.
Najprej glasba pomaga njemu. Potem začne on ustvarjati glasbo, ki lahko pomaga drugim.
Ferenczijevsko bi lahko rekli, da se obrambna sposobnost sčasoma spremeni v odnos. Nekaj, kar je bilo nekoč potrebno za uravnavanje lastnega notranjega sveta, postane način, kako doseči notranji svet drugega človeka.
Travme ne gre poveličevati
Na tem mestu gre vendarle poudariti naslednje:
- napačno bi bilo iz Kaplanove zgodbe potegniti popreproščeno premiso, da je travma tista, ki je ustvarila občutljivega otroka, občutljivi otrok je našel glasbo in iz njega je nastal umetnik.
Travma namreč ne ustvarja umetnikov. Za umetnost so potrebni talent, osebnost, delo, glasbena inteligenca in še nešteto stvari, ki nimajo nič opraviti s trpljenjem.
Kaplan bi zato kaj lahko postal pevec tudi brez vsega hudega, kar je doživel, in morda bi bil prav tako zelo, morda celo bolj uspešen. A tega ne bomo nikoli vedeli.
Se pa nekaj drugega zdi več kot verjetno. Pel bi drugačne pesmi.
