Slovenka, ki jo je ljubezen ponesla v Savdsko Arabijo: "Komaj sedaj sem začela zares graditi potrpljenje!“


Miša Bitenc Hernčič je 31 let staro dekle, ki prihaja iz Ljubljane. Pred leti je spoznala in se zaljubila v svojega zdajšnjega moža Tamerja. Leto in pol nazaj se je preselila k njemu v Džido (Savdska Arabija), v okolje, o katerem ima marsikdo še vedno ogromno predsodkov. A kljub temu, da je tamkajšnje življenje precej drugačno od našega, se Miša uči sprejemanja in spoštuje drugo kulturo tako, kakor tudi njen mož spoštuje njeno.

Slovenka, ki jo je ljubezen ponesla v Savdsko Arabijo: "Komaj sedaj sem začela zares graditi potrpljenje!“ (foto: Miša Bitenc) Miša Bitenc
6. 5. 2021

Miša delčke svojega vsakdana deli na svojem Instagram profilu @letters_from_jeddah in blogu. Pred kratkim pa je tudi resneje pristopila k prostovoljnemu delu z uličnimi mački; poleg tega, da jih redno hrani, jih ima željo čim več tudi sterilizirati in kastrirati.

Tokrat sva se pogovarjali predvsem o načinu življenja v Džidi, pa tudi o temu, kako funkcionira zakon dveh tako različnih svetov.

Miša, najprej hvala za sodelovanje. Kako si? Kakšna je trenutna situacija v Džidi?

Iskreno lahko rečem, da sem dobro. Če misliš na situacijo s pandemijo – stvari so nekako umirjene, življenje teče dalje. Moram reči, da je bilo ravno pred enim letom kar hudo, popolno zaprtje javnega življenja je bilo predvsem v Džidi dolgotrajno. Še vedno so prisotne določene omejitve, a parki so odprti, prav tako supermarketi obratujejo normalno (pogoj za vstop je sicer varen status na mobilni aplikaciji), policijske ure ni že od lanskega poletja. Z možem sva razvila prijetno rutino v nekakšnem samostojnem mehurčku, nič nama ne primanjkuje, lahko sva zadovoljna.

Kako si spoznala svojega moža? Kdaj in zakaj sta se odločila preseliti v Savdsko Arabijo?

Moža sem spoznala preko spleta. Nisva se zares iskala, a sva se našla. On prihaja iz Sudana, v Savdski Arabiji pa dela že dobrih 8 let. Ker ima tukaj perspektivno delovno mesto, mene pa delo ni vezalo na Slovenijo, sva se strinjala, da začneva skupno življenje tukaj. Tako sva se pred zdaj že skoraj 2 letoma poročila v Sudanu, nekaj mesecev kasneje pa sem po vseh potrebnih postopkih za pridobitev vize sedla na letalo za Džido.

Kako pa se življenje v Džidi razlikuje od življenja pri nas?

Lahko rečem, da vse poteka zelo drugače, predvsem počasneje – razen na cestah. A dokler ne doživiš te vročine in vlage, ne moreš razumeti, da drugače kot počasi kdaj ne gre. Ravno vročina je tista, ki podnevi prežene ljudi v notranjost klimatiziranih stavb, zvečer pa oživijo sprehajalne steze, parki in na primer tržnice.

Ker gre za muslimansko državo, je dnevni ritem narekovan s klici k molitvam iz številnih mošej. Takrat se ustavi vsakršna plačljiva dejavnost, od blagajne v trgovini do postrežbe na bencinski postaji. To pomeni, da si tudi nemuslimani (tuji zaposleni) vzamejo odmor in ne delajo.

Nekaj, kar me je v prvem mesecu od moje selitve šokiralo, je okoljska neozaveščenost. Nešteto plastičnih vrečk pri vsakem nakupu, tudi po en izdelek v eni sami vrečki. Da ne omenjam, kako sem enkrat (prvič, a ne zadnjič) onemela, ko sem na plaži videla družino na tukajšnji klasični preprogi za piknik malicati in sproti metati embalažo samo lučaj stran na zelenico. Smetnjak je bil oddaljen nekaj metrov. Država skuša postopoma spremeniti sistem za odpadke, a pri spreminjanju miselnosti množice ljudi z vsega sveta (zares veliko je tujih delavcev) je pot še zelo dolga.

Kaj ti je pri življenju v Džidi najbolj všeč? Za katere vrednote misliš, da bi jih morali prevzeti tudi v Sloveniji?

Všeč mi je dostopnost dobrin na vsakem koraku. Po eni strani se je treba kdaj potruditi z iskanjem in barantanjem za pravo ceno, po drugi pa kdaj res zazijam, ko na primer vidim razkošne datlje po smešno nizkih cenah. Raznovrstna kulinarika, ko ti zadiši karkoli z Arabskega polotoka. Z možem si velikokrat privoščiva tudi kakšno sudansko specialiteto, saj je Sudan samo kratek let stran čez Rdeče morje, skupnost sudanskih zdomcev tukaj pa je velika.

O vrednotah v kulturno tako mešanem okolju težko sodim, a potrpljenje in vljudnost sta morda nekaj, kar bi prav prišla vsakemu posamezniku ter posameznici. Ne glede na resnost situacije ali potencialen konflikt, sem bila tukaj priča nenavadno visoki meri tolerance.

Kaj se ti zdi mogoče najbolj nenavadno oziroma na kaj si se najtežje privadila?

Vem, da se morda sliši neumno ali trivialno, a vedela sem, da mi bo tako drugačno in neizprosno podnebje najbolj povzročalo preglavice. V Ljubljani, na počitnicah ali potovanjih nikoli nisem imela težav z jutranjim vstajanjem. Tukaj sem se po nekaj časa vdala v usodo in sprejela, da dnevi res tečejo z drugačnim tempom. Tudi takrat, ko je treba kaj urediti na pošti, v sprejemni pisarni klinike … Čeprav imajo na voljo vso napredno tehnologijo, z njo upravljajo ljudje, ki se jim prav nikamor ne mudi.

Nekaj, kar še pogrešam: javni prevoz. Tu je nepregledna množica osebnih avtomobilov, avtobusa ali kakšnega metroja pa nikjer, razen za medkrajevni promet (ta se hitro razvija). Obstajajo zasebna podjetja, ki na primer nudijo prevoz za svoje zaposlene, nekateri t.i. compoundi (naselja v malem za tujce z Zahoda) imajo prav tako na voljo vozila v ta namen. Poleg odsotnosti javnega prevoza je problem tudi v tem, da pešec ni prioriteta nikjer, razen v sprehajanju izrecno namenjenih parkih.

Kaj misliš, da je ključnega pomena v vajinem razmerju? Kako sta se naučila sprejemati vajine razlike?

Verjamem, da je ključ v komunikaciji, tako kot v kateremkoli drugem uspešnem razmerju. Tudi ko pride do kratkega stika, tudi če le zaradi nerazumevanja jezikovnih pomenskih odtenkov, se nikoli ni dobro prenehati pogovarjati. Njegov prvi jezik je arabščina, pogovarjava se v angleščini in postopoma dodajava slovenske ter arabske besede. On prihaja iz družinskega okolja, kjer nikoli nihče ne povzdigne glasu, jaz pa sem precej srborita. Prilagajanje in sprejemanje se ne zgodita čez noč, vlaganje v zakon se nikoli ne konča.

Kako so ljudje okoli tebe sprejeli tvojo selitev?

Po pričakovanjih, veliko je bilo skrbi in zato negativnih reakcij. Predvsem so me presenetili nekateri iz ožjega kroga prijateljev, ki so me popolnoma odpisali. Drugi, ki so še vedno moji najbližji, so verjeli vame in vedeli, da te odločitve nisem sprejela zlahka.

Ironično – ravno v zadnjem letu odsotnosti iz Slovenije in praktično fizične odrezanosti zaradi pandemije, sem se na družbenih omrežjih povezala z veliko novimi Slovenci, predvsem Slovenkami, s katerimi sem stkala prave prijateljske vezi. 

Se imata namen kdaj vrniti v Slovenijo?

Namen obstaja, a trdni načrti bodo morali počakati. Preden se je svet obrnil na glavo, je bila vizija, ki pa zdaj nima gotovega zaključka. Predvsem si najprej želim obiska Slovenije, saj sem bila tam nazadnje v marcu 2020.

Česa si se naučila zaradi svojega zakona in življenja v Džidi?

Prva stvar, ki mi pade na pamet – potrpljenje. To je nekaj, kar sem začela graditi res šele tukaj. V mnogih situacijah je potrpljenje tisto, ki lahko prinese ugodnejši razplet, ali pa pomeni zgolj duševni mir, da se ne razburiš za vsako malenkost in tako sebi prihraniš veliko slabe volje.

In kot pravijo – povsod je lepo, a doma je najlepše. To spoznanje se mi prikrade dostikrat, a hkrati zelo cenim zakonsko življenje, ki sva si ga ustvarila tukaj, tako pa tudi drug drugemu pomeniva svoj dom.

Pripravila: Veronika Sivka