Smo spet tam, kjer smo bili pred natanko enim letom?

Sama letošnjemu prihodu pomladi dodajam še pregledovanje povezav med bivalnimi in kletnimi prostori. Ogledujem pa si tudi svoj nasmeh na obrazu in tistega v srcu.

Kar nekaj krat sem bila nerazumljena v tem zadnjem letu, ker sem se odločila biti odklopljena od zunanjega dogajanja. Z dogajanjem sem seznanjena, kolikor je potrebno in spoštujem pravila, ne dovolim pa, da vpliva na moje razpoloženje in počutje. Imam svoje mnenje in zunanjih odločitev ne obravnavam pod drobnogledom. Tematika mi ni dovolj zanimiva in dragocena, da bi ji namenjala veliko svojega časa, da bi zasedala prostor v mojem miselnem procesu in vplivala na smeh v mojem srcu. 

Ne želim se več počutiti nemočno, ker nečesa ne morem spremeniti, ampak se počutim močno, ker ostajam v sebi. Ranljiva iščem moč v sebi, kjer jo vedno tudi najdem.

Radosti ne moremo kupiti ali kako drugače pridobiti. Pravo radost se da samo v sebi odkriti.

Potem, ko sem se podala na pot svoje Duše, sem se načrtno spustila v lastno klet, osvetlila njene posamezne dele, zavihala rokave, temeljito pregledala vse, kar se je nabralo in sprejela odločitev, kaj ostane in kaj gre. Še vedno se najde kakšna škatla, ki jo je potrebno pregledati, a zdaj z lahkoto prepoznam, če želi njena vsebina iz preteklosti vplivati na mojo odločitev v sedanjosti. Včasih je vpliv koristen, drugič ne. Včasih ostane, drugič gre.

'Morda nam je bil prekrit nasmeh na obrazu tudi zato, da odkrijemo, kakšen smeh je v našem srcu,' sem natanko pred enim letom zaokrožila svoj prvi zapis s popotnico z Balija. 

Nisem vedela, kam me pelje, a je hotel biti zapisan, zato sem v roke vzela peró. Zasušeno je na začetku malo škripalo, a je črnilo hitro steklo. Prvemu zapisu je sledilo še kakšnih petindvajset, po številu strani in besed se jih je nabralo za eno srednje debelo knjigo. Zapisovala sem svoja spoznanja, uvide in dognanja, ko sem se nahajala na vrhu gore ali pa ko sem šele plezala nanjo, pa tudi takrat, ko sem se znašla ponovno ob vznožju in je bila pred mano še višja.

Trenutno plezam na eno visoko in čeprav vrha še ne vidim, vem, da sem z vsakim korakom bližje. Bližje vrhu in bližje sebi. Na poti se spoznavam in učim. Včasih se spotikam, drugič letim, a nadaljujem pot. Odločila sem se, da grem naprej. 

Določena energija, ki po enem letu spet kroži v zunanjem svetu, želi dajati občutek, da smo spet tam, kjer smo bili pred natanko enim letom. 

Kakor kdo. Sama zagotovo ne. 

Toliko lepega se mi je zgodilo v tem letu, tudi v fizičnem, v zunanjem svetu, če želite, da bi samo o tem imela dovolj gradiva za eno celo knjigo. Seveda sem najprej odprla srce, snela očala in pospravila tisto notranjo klet, da sem sploh lahko vse videla. 

Okoliščine, v katerih se trenutno nahajamo, se bodo spremenile, saj so spremembe naša edina stalnica. Ves čas krožimo in potujemo po spirali. Navzdol ali navzgor. Odločitev je na nas samih, ne glede, kako izgleda od zunaj. Na ravni človeštva potujemo trenutno navzdol, a se na ravni posameznika lahko odločimo za pot navzgor in tako najbolj učinkovito pripomoremo k obračanju kolektivne smeri.

Če vzamemo moč v svoje roke in se odločimo, da bomo vplivali na to, kako se počutimo, se lahko v enakih okoliščinah počutimo bistveno boljše, kot bi se sicer.

'Rodimo se praznih rok in umremo praznih rok. Bila sem priča polnosti življenja – praznih rok.'
Marlo Morgan

Ene zgodbe, dogodki in spomini se nam prikradejo v misli ob točno določenem času. Takrat dobijo povsem drugačno preobleko in sprožijo poseben uvid. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem v celoti sprejela dragoceno popotnico in stopila na izbrano pot. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem odstranila plast za plastjo in porušila vse, kar mi enostavno ni več služilo. 

Hvaležna sem za vrednote, ki jih nosim v sebi. Bolj kot kadarkoli prej se zavedam, da so tiste prave edino, kar šteje. V meni so zdravi temelji in na njih je vredno in enostavno graditi. 

Zadnje leto doživljam kot leto ponovnega rojstva. Leto, ko se ne spreminjam, ampak leto, ko postajam. Postajam to, kar si želim biti. 

In ko si zares želiš biti, preprosto nehaš igrati zdaj to in zdaj ono vlogo.  Ko si zares želiš biti, se nehaš skrivati. Nehaš skrivati svojih čustev in svojih odločitev, da ne bi bila napačno razumljena. Ko te zanima pot proti svetlobi, se nehaš zadrževati v temi. Zapuščaš staro in spoznavaš novo. 

Na pot stopiš sam, a srečuješ mnoge. Ljudje imamo naravno tendenco po zbliževanju. Po zakonih narave in privlačnosti pa je to mogoče samo na enaki frekvenci. Če svoje ne poznaš, poglej okoli sebe. Če ti ni všeč, jo zamenjaj.

Ko kreneš na svojo pot, so tvoja edina popotnica Iskrenost, Pravičnost, Poštenost, Sočutje, Ljubezen …

Teh si ne rabiš oprtati, ker ne povzročajo teže na tvojih ramenih ali bremena na tvojih plečih. Te ti dajejo krila, da letiš, zaupanje, da verjameš vase, moč, da se lahko pobereš. Dajejo ti hrano za dušo in polnijo srce.

Na tej poti se ne sprašuješ, kje se vidiš čez eno leto ali čez pet let. Na tej poti samo greš. Vidiš se v sebi, kje pa drugje. Ne veš, kaj bo zunanji svet prinesel in tudi ni pomembno, ker veš, da boš pripravljen. Ne zato, ker si popoln, ampak, ker si odločen.

Preglej tiste škatle v kleti. Lahko začneš najprej s fizično. Ta mene še čaka. 

Morda med šolskimi spisi najdeš tistega, ko si pisal o Ljubezni. Morda je zdaj pravi čas, da ga ponovno prebereš. Morda lahko podoživiš, kako si se takrat počutil, začutiš tisto pravo esenco in obudiš veselje do pisanja.

Dovoli, da spomin in Ljubezen oddelata svoje, ko ponovno držiš šivanko in nit v rokah. Dovoli, da te vodita k naslednjemu ustvarjanju. Vse je še vedno tam. Vse lepo je že od nekdaj tam. 

Dovoli, da ponovno objameš sebe. Tako nežno in naravno. 

Dovoli, da se z nekom ponovno srečaš. 

In predvsem dovoli, da nekoga spoznaš na novo. Ni ti treba iskati, ampak samo preprosto biti.

Z Ljubeznijo, Irena

• Poglejte si še: APRIL bo mesec prečiščevanja preteklosti

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj