Smo v obdobju kolektivnega prebujanja, a nekaterim od nas se je to dogajalo že mnogo let pred tem

To, kar se sedaj dogaja na kolektivni zavesti, se je nekaterim dogajalo na osebnem nivoju že pred časom.

Smo v obdobju kolektivnega prebujanja, a nekaterim od nas se je to dogajalo že mnogo let pred tem (foto: pexels) pexels
19. 11. 2020

Ko veš, da najdeš vse odgovore v sebi, da v življenju ni naključij in da je vse na ključ, da te ne definirajo zunanje materialne dobrine, temveč velikost tvojega srca in širina dojemanja sveta okoli tebe, takrat sprejmeš vsako osebo, vsak dogodek , vsako prebrano knjigo, vsak kvalitetni film, vsako srečanje.. kot učitelja, glasnika, odgovor ali potrditev.

Smo v obdobju kolektivnega prebujanja, nekaterim od nas se je to dogajalo že mnogo let pred tem. To, kar se sedaj dogaja na kolektivni zavesti, se je nam dogajalo na osebnem nivoju. Ko so drugi »še normalno hodili v službe in na počitnice«, se je nam življenje postavilo na glavo. Pred očmi se je rušilo vse, kar smo poznali in kar smo gradili, v na videz »uglajenem svetu, kjer je vse tako, kot mora biti«, smo mi zapuščali utečeni posel, svoj zakon, izgubili celo ves krog »prijateljev« in se podajali v raziskovanje še neuhojenih poti, novih praks, novega načina življenja. Hvala bogu, nas je bilo vse več in več, srečevali smo se na delavnicah, izobraževanjih, šolah, sama tako v tujini kot doma. Spoznavali vedno nove enako misleče in čuteče prijatelje, kar nam je ohranjalo vero, da smo na pravi poti, čeprav je večina ostalega sveta o nas mislila in nam tudi sporočala, da smo zašli s prave poti, da smo propadli. Spraševali so me: »A ti si še vedno ubrisana?! A vidiš, kam te je tvoja duhovnost pripeljala?«, ali pa »Tako dober posel si imela, pa si vse to zavrgla, da se sedaj igraš z nečim, česar mi sedaj sploh ne razumemo.« Ker če nekaj ne poznaš ali razumeš, je to čudno, nevarno in podobno.

Bom opisala še en dogodek, ki mi je tako zelo razjasnil vse dogajanje na tej poti. Za tiste, ki me poznate še iz »prejšnjega življenja«. To je iz obdobja, ko sem se ukvarjala s kozmetiko, delovala kot make-up artist, nosila drage čevlje z vratolomno visokimi petami, imela v omari ogromno oblek, nekaterih nisem nikoli oblekla, obiskovala družabne dogodke, se vzpenjala po »družbeni lestvici« in bila večino časa na shujševalni dieti ipd.. In tiste, ki ste me spoznali v zadnjih desetih letih, ko sem vse zgoraj zapisano zamenjala za prave življenske vrednote, za človeka vredno življenje. V letu 2013 sem skoraj vse leto hodila na plesne tečaje salse, zelo sem uživala, skupina je bila super, zares polno radosti in dobre energije, naša druženja pa spontana in prijetna. Isto leto sem pričela ponujati svoje presne sladice tudi na ljubljanski sobotni bio tržnici in ko me je na stojnici zagledala ena izmed »kolegic s salse«, je zgrožena odvlekla stran še svojo prijateljico in vsa skremžena povedala: »Joj groza, tale pa hodi na salso, v bistvu je pa branjevka!« 

Naša pot nikakor ni bila lahka, na začetku svoje metamorfoze sem se večino časa tudi sama spraševala, a sem se prav odločila, nato vse manj in manj in sedaj, se ne sprašujem več, ker VEM.

Prekomerno količino materialnih dobrin in vse, kar je sodilo v tisto obdobje mojega življenja, vključno s tem, kaj si drugi mislijo o meni, kako me sodijo in kaj od mene pričakujejo, sem pustila tam. Potrditev ne iščem pri drugih, ne definira me nov avto, draga obleka, visoke pete, prava družba, z družbenimi merili zaukazana vitka postava (kajti le mladi in vitki so vredni življenja na tem planetu bla, bla, bla)... Vse to sem počasi odmetavala iz sebe in svojega okolja, slačila plast za plastjo in se osvobajala, kajti po 19 letih sem našla, kar sem iskala: golo RESNICO, o tem, KDO jaz SEM, KAJ jaz sem, KATERE so moje prioritete, KAJ mi je v bistvu pomembno in ZA KAJ je vredno živeti.

In, če javno odgovorim na vprašanje oz.očitek, ki sem ga prejela pred dnevi: »A vidiš, kam te je pripeljala DUHOVNOST?!«, je moj odgovor jasen, miren in zelo resničen: »DUHOVNOST me je pripeljala k SEBI. Prehodila sem nešteto temnih poti, strmih pobočij, noči brez upanja na zoro in danes sem na točki, ko so mir v srcu, osebna svoboda, spuščanje zunanjega dogajanja, povezovanje z enako čutečimi in mislečimi, tesno sobivanje z naravo in v naravi, stanja na vrhu moje prioritetne lestvice. Nisem dosegla svojih želja, ker neizmernih planjav svoje zavesti sploh nisem poznala, sem pa presegla vse, o čemer sem kdaj sanjala in upala.

In v tem obdobju se sedaj nahajamo v kolektivnem stanju; s tem vam ne želim povedati, da morate izpustiti vse materialne dobrine in vso razkošje vašega bivanja, sploh ne, to lahkotno in prostovoljno spustite kasneje, ko ugotovite, da je brez vrednosti, da teh obližev na svoje številne rane ne potrebujete več, kajti verjemite mi, da je sedenje v hotelski restavraciji, ob čudoviti plaži npr. na Mauriciju brezpredmetno, če si nesrečen, če ne veš, kdo si, če je v tebi toliko bolečine in zamer, da ves čas čutiš brbotanje pod površjem tvoje biti in, da zna biti sedenje v travi, ob domači reki, z mirom v srcu in s polnim zavedanjem sebe in stvarstva, veliko večja avantura in zadovoljstvo.

A tega se ne da opisati, to se lahko le občuti, zato vam lahko le svetujem, mir v srcu je nenadomestljiv, ne vežite definicije sebe na zunanje, materialne dejavnike, življenje je veliko več, kot le to.

Tatjana Eberl