Za tiste, ki jih v teh dneh grabi tesnoba in strah - NISTE SAMI (zapis urednice)

Nekaj misli o današnjih dneh... 

Za tiste, ki jih v teh dneh grabi tesnoba in strah - NISTE SAMI (zapis urednice) (foto: pexels) pexels
22. 10. 2020

Ne bom komentirala smiselnosti ali nesmiselnosti trenutnih ukrepov, saj nimam pojma, kaj je zares dobro za nas in kaj ne. Seveda mi lastni možgani govorijo, da določene stvari niso najbolj logične. Ampak, kot sem dejala, se smiselnosti tukaj ne bi dotikala. 

Razmišljam pa na ta večer o ljudeh, ki so morda bolj občutljivi, senzibilni, empatični kot večina... In morda tako kot jaz, bolj nagnjeni k občutkom anksioznosti in tesnobe.

Vsi govorijo o virusu, nič kaj dosti pa se ne govori o psihičnih posledicah trenutnih stanj. Dejstvo je, da lahko ob tovrstnih ukrepih, kjer se omejuje osnovna svoboda, človek hitro postane tesnoben. In dejstvo je, da je tesnoben in prestrašen človek bolj dovzeten za bolezni.

Sama se izogibam pretiranem spremljanju novic, saj imam preveč dela sama s seboj in s svojimi "virusi" (beri: življenjskimi izzivi), zato nimam časa ali energije trikrat dnevno gledati poročil, a v teh dneh se je novicam seveda težko izogniti. Pet ali deset minut branja novic danes me je spravilo v tesnobo. Kar naenkrat sem imela močno željo, da bi obiskala starše. Verjetno zaradi psihološke želje po varnosti. Čeprav naj bi bili trenutni ukrepi namenjeni prav temu - varnosti, se lahko marsikdo, ironično, zaradi njih ne počuti več varnega. 

In to, kar pišem, pišem za vse tiste, ki imajo bolj razvit emocionalni svet kot racionalni. Za tiste, ki čutijo intenzivno in globoko - tako srečo kot bolečino. Tako ljubezen kot strah. Tisti, ki zlahka začutijo občutke drugega. 

Pa tudi za tiste, ki ne čutijo tako, da bi bolje razumeli druge.  

Te besede so za tiste, ki v teh dneh v svojem telesu, mislih in čustvih čutijo kolektivno tesnobo ter strah. Za tiste, ki to še komaj vzdržijo in so izčrpani. 

Pa za tiste, ki čutijo eksistencialni strah (in ne strah pred virusum). Za tiste, ki se ne bojijo virusa, pač pa neumnosti človeka. 

To pišem za tiste, ki hrepenijo po občutku varnosti, pa tega v trenutnih časih ne dobijo nikjer, saj jim svet daje občutek, da povsod na njih prežijo nevarnosti. 

Za tiste, ki ponoči ne spijo. In za tiste, ki morda sploh ne vedo, zakaj se v teh dneh počutijo slabo, ker jim osebno niti ne gre tako porazno, a čutijo pritisk, ki se dogaja povsod po svetu. 

Za tiste, ki bi samo radi živeli dostojno življenje kot človek, brez posebnega bleščečega luksuza, ki si samo želijo globoko vdihniti gozdni zrak in tesno objeti ljubljenega. In za tiste, ki jih je strah, v kakšnem svetu bodo rastli naši otroci. 

Za tiste, ki ob koncu dneva jokajo ali kričijo, ker ne prenesejo več vsega, kar se dogaja.

Za tiste, ki jim je vse postalo preveč. V njih in zunaj njih. 

Vedite le to, da niste sami. Morda vam niti to dejstvo ne pomaga. Pa vendar, veliko nas je takih, ki na trenutke pademo v stanja tesnobe in izgubljenosti v tem svetu. Včasih tudi v brezizhodnost. Drugič v popoln občutek nerazumevanja ali odtujenosti. Pride dan, ko se ti ne ljubi več vztrajati v tem svetu in bi se raje vrnil nekam tja domov, kjer je nekoč vladala ljubezen. Kjer je zavest tako široka, da ne pozna koncepta panike, strahu ali kakršnegakoli manjka ljubezni. 

Poglejte zvečer ali ponoči, ko ne morate spati, v jasno nebo. Opazujte zvezde, poiščite ozvezdja. Razširite svoj pogled in zavedanje. Morda vam bo lažje. Morda začutite, da je to, kar se dogaja trenutno, le ena drobcena kapljica v morju vaših neskončnih izkušenj. 

Včeraj je ob četrti uri zjutraj švigalo ogromno utrinkov po nebu. Trenutno je namreč vrhunec meteorskega dežja Orionid. Pa tudi Orion se že vidi, ta pogumni lovec! Zaželite si nekaj. Močno. In četudi ne zaupate več skoraj nikomur, zaupajte življenju in širnemu vesolju. 

Regenerirajte se čim bolj pogosto v naravi, v tišini, ali v družbi živali. In verjetno srna in veverica ne bosta ogroženi, če boste v gozdu brez maske. Izogibajte pa se ljudem ali situacijam, ki vas še bolj izčrpavajo ali delajo tesnobne. 

Ni lahko, ko čutiš vse močno, tudi tisto, kar ni tvoje. Vendar prav tisti, ki imate močno razvit emocionalni del, imate ogromen dar. Vi ste tisti, ki lahko najbolj močno občutite bolečino in brezup, hkrati pa tudi najbolj globoko čutite ljubezen... in prav ta vaš dar svet danes nujno potrebuje. Ne potrebuje še več brezčutnežev in površinskosti. Potrebuje globine.

In kot sem zapisala pred dnevi: Ko vam je najbolj hudo in ste povsem na tleh, ne pričakujte, da vas bodo drugi dvignili ter vam stali ob strani. Pričakujte pa, da vas bo življenje samo dvignilo. Poglejte okoli sebe. Vesolje vas varuje. Ne skrbite. Minilo bo. In ko bo minilo, ko boste zmogli prebroditi najhujše, vas bo življenje bogato obdarilo.

Zaupajte v kozmični red. Vem, težko je. Vendar, potrudite se... ker je vredno. 

Ana Vehovar, urednica sensa.si 

Poglejte si še: Čudovit nasvet mehiške šamanke, kako se pozdraviti

ali Kako je biti v odnosu z anksiozno osebo?