Sodobne nevroznanstvene in psihološke raziskave kažejo, da kaznovanje pravzaprav zmanjšuje razvoj osebne odgovornosti ter empatije in je neučinkovito ter škodljivo.
Kaznovanje je eno izmed najbolj perečih in tudi najmanj razumljenih vprašanj v vzgoji otroka. Jasno je, da otroci potrebujejo vodenje odraslih, da lahko odrastejo v odgovorne, spoštljive, empatične, ljubeče in moralno odgovorne osebe. Kako to doseči, pa so si na nasprotnih bregovih tudi številni strokovnjaki. Nekateri še vedno priporočajo kazen kot zelo učinkovit vzgojni ukrep, ki temelji na ubogljivosti, namesto na osebni odgovornosti, spet drugi kazen odsvetujejo.
Številni starši želijo svoje otroke vzgajati drugače, kot so vzgajali njih. Brez nasilja, spoštljivo in ljubeče. Hitro pa lahko pristanemo na spolzkem terenu, kjer so meje preveč zabrisane, mnogo stvari preveč dovoljenih, otroci preveč zaščiteni in prepuščeni samim sebi. Zato je pomembno, da se vzgoje brez kaznovanja lotimo premišljeno in z veliko informacijami. V nasprotnem primeru lahko postanemo preveč popustljivi ali pa nas premetava iz ene skrajnosti v drugo (smo nekaj časa preveč popustljivi, nato pa uporabimo kazen, kričanje ali celo tepež).
Obstaja pa tudi srednja pot – pot sočutnega starševstva, ki vzgojo vidi kot ljubeče, spoštljivo in hkrati odločno vodstvo, ki vodi v odgovorne, spoštljive ter čustveno in socialno inteligentne odnose.
Sodobne nevroznanstvene in psihološke raziskave kažejo, da kaznovanje pravzaprav zmanjšuje razvoj osebne odgovornosti ter empatije in je neučinkovito ter škodljivo.
1. S kaznovanjem ne rešimo izvora težave. Izvor neprimernega vedenja je navadno v nezadovoljenih osnovnih otrokovih psiholoških potrebah: potreba po varnosti (tudi meje so varnost), ljubljenosti, biti viden, slišan, sprejet takšen, kakršen si ...
Torej ko zadovoljimo otrokovo potrebo, ki se skriva pod njegovim neprimernim obnašanjem, se vedenje velikokrat samodejno umiri.
Primer: Otrok dobi sorojenca, izgubil je občutek varnosti, zato nagaja, tepe, ima čustvene izbruhe. Ko mu spet zagotovimo občutek varnosti, se njegovo vedenje samodejno umiri. Brez kaznovanja.
Otroci, ki čutijo našo bližino, nam zaupajo. Če nam zaupajo, nam navadno želijo slediti (v njihovih očeh smo tako imenovana pozitivna avtoriteta). Kazen nas oddaljuje od otroka in ruši stik med nami in njim. Otroci, ki nam ne zaupajo in zato niso povezani z nami, se prav zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Zaradi občutka nezaupanja se bodo v kritičnih primerih verjetneje obrnili na vrstnike ali druge odrasle, za katere vedo, da jih ne bodo kaznovali.
2. Otrok se med kaznovanjem osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe ('ubogi jaz'), kako mu je hudo, ker je kaznovan, lahko občuti tudi sovraštvo/jezo/maščevanje do odraslega. Nemalokrat ga ob kaznovanju razjedata tudi krivda in toksični sram, ki globoko zaznamujeta njegovo življenje. Kaznovanje torej namesto h krepitvi občutka osebne odgovornosti vodi v samopomilovanje in v egocentrizem – namesto na drugega in namesto v rešitve se otrok osredotoča predvsem nase.
3. Če otroci vedo, da bodo kaznovani, obstaja večja verjetnost, da bodo prevalili krivdo na drugega, namesto da bi sprejeli odgovornost za svoja dejanja. S tem jim odvzamemo priložnost za učenje prevzemanja odgovornosti ter iskreno obžalovanje in zaznavanje občutka stiske drugega – torej za empatijo.
4. Otroci, ki se bojijo kazni, večkrat lažejo, da bi se tej izognili. Torej kazen pri otroku krepi neiskrenost namesto iskrenosti.
5. Kazen velikokrat povzroči potlačitev občutkov, ki so pripeljali do neprimernega vedenja. Potlačitev občutkov pa je eden najbolj škodljivih mehanizmov, ki jih zgradimo v otroštvu z namenom, da ohranimo občutek, da smo ljubljeni.
Prav tako pa potlačeni občutki vodijo neprimerno vedenje, ker se nabirajo v tako imenovanem 'čustvenem nahrbtniku'. Ko je nahrbtnik dovolj poln, čustva izbruhnejo na plan v nekontroliranih oblikah.
6. Ob kazni se otroci počutijo manjvredne, nesposobne, imajo občutek, da so slabi kot osebe, da niso dovolj dobri itd. Več je teh občutkov, slabše se otrok počuti in bolj je njegovo vedenje 'neprimerno' ali pa škodljivo predvsem zanj (zapiranje vase, potlačitev občutkov, samokaznovanje itd.)
7. Eden od ciljev vzgoje je krepiti notranjo motivacijo. Če vzgajamo s kaznijo (in nagrado), krepimo zunanjo motivacijo. To pomeni, da se otroci obnašajo primerno samo takrat, ko je v bližini avtoriteta, ki se je bojijo (ne pa tudi spoštujejo).
8. Otroci kazen, posebej fizično, večinoma dojemajo kot nepravično. Naučijo se torej, da lahko, če imaš moč, to zlorabiš. Obstaja večja verjetnost, da bodo naslednjič, ko bodo sami v položaju s šibkejšim od sebe, pri reševanju težav zlorabili svojo premoč ali pa bodo v odnosu do močnejšega avtomatsko prevzeli vlogo žrtve.
9. Kazen ne uči, kaj je prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj ni prav. S kaznijo torej svoje otroke učimo, da se v življenjskih izzivih osredotočajo predvsem na težave, namesto na rešitve.
10. Napake so sestavni in nujni del učnega procesa. Vsi jih delamo. Več napak naredimo, več se v življenju naučimo. Michael Jordan je bil najboljši košarkar vseh časov zato, ker je v svoji karieri naredil več napak, kot so drugi naredili poskusov. Pomembno je samo, da ob napaki prevzamemo odgovornost, se opravičimo ali jo poskušamo popraviti, se nekaj iz nje naučimo in gremo bogatejši v življenje. Kazen otroku sporoča, da je delanje napak slabo. Da je on kot oseba zaradi narejene napake slab.
11. Naša naloga je, da otroke naučimo nadzirati njihova čustva. Zaradi še nerazvitega frontalnega korteksa (ki se razvija vse do 25. leta) je naša naloga precej težka, naporna in dolgotrajna. Kazen otroku ne pomaga krepiti razvoja frontalnega korteksa, saj je otrok ob kaznovanju zaradi strahu ali jeze v t. i. plazilskih možganih, ki izzovejo odziv »fight/flight/freeze« (beg/boj/otrplost) Ob tem pa se izklopi frontalni korteks, ki je zadolžen za učenje, razmišljanje, sprejemanje odločitev, kontrolo čustev itd. Kazen torej ZAVIRA učenje, namesto da bi ga spodbujala.
12. Če otroku za kazen naložimo gospodinjska dela, počepe, pisanje stavkov itd., se mu lahko dejavnosti, ki so povezane s kaznijo, uprejo. Verjamem, da si noben starš ne želi, da bi njegov otrok sovražil opravljanje gospodinjskih opravil, telesno aktivnost, branje itd.
13. Prav tako kaznovanje z odvzemom materialnih privilegijev (računalnik, telefon, igrače itd.) še spodbuja famo in navdušenost nad temi predmeti. Saj veste, prepovedano je najslajše.
KAJ narediti namesto kaznovanja in time-outov (sedenje na stolu, gledanje v steno, zapiranje v sobo ...)?
1. Naučimo se postavljati SPOŠTLJIVE, SOČUTNE in OSEBNE MEJE. Pri tem uporabljamo osebno govorico. Hočem, da pobereš igrače. Nočem, da me grizeš, to me boli. Ne maram, da skačeš po sedežni. Všeč mi je, da si pospravil za sabo. Ni mi všeč, da brcaš v stol, to me moti. Hočem, da nehaš.
Zakaj osebna govorica? Ker otroci ne upoštevajo meje, ampak človeka, ki je mejo postavil. VEDNO USTAVIMO VEDENJE! Otroku ne smemo dovoliti, da poškoduje sebe, ljudi okrog sebe ali predmete. Zato v primerih, ko otrok želi ugrizniti, uščipniti, udariti, ipd., ustavimo nogo, roko, otroka trdno objamemo, se postavimo med dva otroka, otroka umaknemo iz situacije (zaradi njegove varnosti in varnosti drugih) ipd. Če vidimo, da naše besede ne zaležejo, stopimo do otroka in odreagiramo. Ko neželeno vedenje ustavimo takoj ali vsaj zelo hitro, obstaja večja verjetnost, da bomo odreagirali mirno in odločno.
Ko otrok trči ob mejo, navadno ob tem začuti frustrirajoča čustva (jezo ali celo bes, žalost, razočaranje ...). Pomembno je, da v takih trenutkih ostanemo mirni, otroku držimo prostor za izražanje njegovih občutkov in vztrajamo.
Lahko se odzovemo takole: Vem, da si želiš še eno čokoladico, vendar je danes ne bomo kupili.
Žalosten si, ker ti ne dovolim k Mateju. Razumem te, vendar boš šel k njemu lahko popoldne, ko pojemo kosilo.
2. Otroku omogočimo, da čim večkrat in ko je to mogoče ter varno, izkusi naravne posledice.
Če se otrok npr. noče obleči, ko je zunaj mrzlo, se lahko odločite, da ga pustite na mraz brez bunde. Zelo verjetno bo kmalu pritekel k vam, da ga zebe.
Pri tem je pomembno, da smo ob doživljanju naravnih posledic otroku v oporo in razumevanje, da se mu ni treba ukvarjati z našo jezo, temveč lahko v miru predela občutke frustracije.
3. Otrok naj popravi svojo napako.
Pri tem se osredotočamo na rešitve. Spodbujamo ga, da se opraviči, ko iskreno začuti, da mu je žal. Morda se s prizadetim lahko pogovori ali mu nariše risbico. Če je nekaj polomil ali razbil, naj pospravi za sabo ali (vsaj delno) poplača škodo. Pri tem smo spoštljivi, sočutni do njegovih čustev in mirno vztrajamo.
4. Otroka usmerimo iz tega, česar ne sme, v to, kar lahko: Nočem, da skačeš po kavču, lahko pa skačeš po trampolinu. Nočem, da kričiš name, lahko pa kričiš v blazino, nato se bova umirjeno pogovorila o tem, kaj te muči.
5. Otrok velikokrat iztiri v vedenju, ker ne čuti povezanosti z nami. Njegovo neprimerno vedenje je torej poskus, da nas spet povabi v odnos. Izredno učinkovito je, če v takšnih primerih preživimo nekaj časa (minimalno 15 minut na dan) samo z njim ter počnemo samo to, kar si želi on. Da se otrok spet počuti ljubljenega in varnega ter povezanega z nami, močno pripomore tudi več očesnega stika, objemov ter besednih izrazov ljubezni.
6. Poskusimo videti v ozadje vedenja in prepoznati potrebo, ki jo otrok izraža. Vedenje je največkrat samo simptom nečesa globljega.
Otrok je lahko samo lačen, žejen ali utrujen. Morda se ne počuti ljubljenega, varnega, slišanega, pomembnega ... Ko zadovoljimo te njegove potrebe, se vedenje samodejno umiri.
7. Z otrokom se pogovorimo, pri tem pa pazimo, da se iskreno zanimamo zanj in za vzroke njegovega neprimernega vedenja. Pridiganje, moraliziranje in dajanje nasvetov niso pogovor in ob tem se otrok ne počuti slišanega, razumljenega, videnega. Ob tem se bo verjetno zaprl vase in skrhali bomo odnos. Z iskrenim, avtentičnim pogovorom, ob katerem predvsem poslušamo, odnos krepimo, otrok pa nam tudi čedalje bolj zaupa. Ker nam zaupa in se ob nas počuti varnega, se njegovo splošno vedenje samodejno izboljšuje.
8. Najboljša vzgoja je zgled. Starši smo otroku zgled pri moralnih vrednotah, pri tem, kako se umirimo, kako rešujemo konflikte, ali smo spoštljivi do drugih, kako prevzemamo odgovornost za lastne misli, občutke in dejanja itd. Če se otrok neprimerno obnaša, je modro, da se vprašamo, koliko smo sami otroku pri tisti stvari zgled. Velikokrat se svojega slabega zgleda namreč niti ne zavedamo, dokler tega ne uzremo pri svojem otroku.
Tekst: Janja Urbančič (Članek je bil objavljen v reviji Sensa)
Ne spreglejte tudi:
- Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva
- Pozornost staršev je tista, ki pri razvoju otrok pomeni največ
Vabljeni k ogledu podkasta Modra soba: Albert Mrgole O MEDVRSTNIŠKEM NASILJU: Kaznovanje ne uči odgovornosti
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
