Kaj, če je imel Sigmund Freud v nekaterih pogledih prav, sodobna nevroznanost pa šele zdaj začenja razumeti njegove ideje?
Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji Entropy, namreč ugotavlja, da ima ena vodilnih sodobnih teorij o delovanju možganov presenetljivo veliko skupnega s psihoanalizo. Raziskovalci menijo, da bi povezovanje obeh pogledov lahko vodilo do celovitejšega razumevanja človeškega uma.
Možgani nenehno napovedujejo prihodnost
V središču raziskave je tako imenovana teorija napovedujočih možganov (predictive brain), ki velja za eno najvplivnejših sodobnih razlag delovanja možganov.
Po tej teoriji možgani ves čas ustvarjajo napovedi o tem, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, nato pa jih primerjajo z informacijami, ki prihajajo iz okolja preko naših čutil. Če se napoved ujema z resničnostjo, jo možgani utrdijo. Če ne, jo prilagodijo. Znanstveniki menijo, da prav ta neprekinjen proces oblikuje naše zaznavanje sveta, vedenje in uravnavanje čustev.
Freud je o podobnem govoril že pred več kot stoletjem
Raziskovalci Erik Stänicke, Bendik Hovet, Line Indrevoll Stänicke in sodelavci z Oddelka za psihologijo Univerze v Oslu menijo, da je ta sodobni model presenetljivo podoben idejam, ki jih je Freud razvijal že konec 19. stoletja, pozneje pa so jih nadgrajevali številni psihoanalitiki.
"Psihoanaliza že več kot 130 let razvija psihološke teorije o tem, kako nastajajo naše napovedi na subjektivni ravni, medtem ko jih kognitivna nevroznanost danes proučuje na fiziološki ravni,"pojasnjujejo avtorji.
Projekcija skozi oči nevroznanosti
Kot primer navajajo psihoanalitični pojem projekcije. V psihoanalizi projekcija pomeni, da drugim ljudem pripisujemo lastne občutke, namene ali lastnosti.
Raziskovalci menijo, da lahko sodobna nevroznanost ta pojav razloži drugače.
"Ko drugim pripisujemo določene lastnosti, namene ali občutke, naši možgani oblikujejo doživljanje sveta v skladu s pričakovanji, ki smo jih razvili skozi pretekle izkušnje," pravi Stänicke.
To pomeni, da naše pretekle izkušnje postopoma oblikujejo pričakovanja glede prihodnjih odnosov in situacij. Če smo bili v preteklosti pogosto deležni kritik ali zavrnitev, lahko začnemo podobne odzive pričakovati tudi tam, kjer zanje ni resničnega razloga.
Zakaj se nekateri vzorci tako težko spremenijo?
Raziskovalci opozarjajo še na eno zanimivo podobnost med nevroznanostjo in psihoanalizo. Obe področji opisujeta um kot sistem, ki si prizadeva za stabilnost in predvidljivost oziroma psihološko ravnovesje. Po sodobni teoriji možgani zmanjšujejo negotovost tako, da se opirajo na že obstoječa pričakovanja.
Psihoanaliza pa že dolgo govori o tem, da ljudje pogosto nezavedno ponavljamo znane vzorce odnosov – tudi kadar nam škodijo.
"Psihoanalitiki govorijo o težnji uma, da ponovno ustvarja znane odnose in vzorce, tudi če niso najbolj prilagojeni," pojasnjuje Stänicke.
Kaj to pomeni za duševne motnje?
Po mnenju raziskovalcev lahko ta povezava pomaga bolje razumeti tudi nekatere duševne motnje.
Na primer:
- paranoične misli,
- pretirano samokritičen notranji glas,
- pričakovanje zavrnitve ali sovražnosti.
Takšni vzorci so lahko zelo stabilni modeli napovedovanja.
"Nekateri ljudje avtomatično pričakujejo kritiko, zavrnitev ali sovražnost drugih in zato skoraj vsako situacijo razlagajo skozi ta filter, čeprav dejanska situacija tega ne potrjuje," pravi Stänicke.
Ti globoko zakoreninjeni miselni vzorci lahko vztrajajo prav zato, ker zmanjšujejo občutek negotovosti, čeprav hkrati izkrivljajo doživljanje resničnosti.
Zakaj psihoterapija potrebuje čas?
Po besedah raziskovalcev nova spoznanja pomagajo razumeti tudi, zakaj psihološke spremembe pogosto niso hitre. Naša pričakovanja niso shranjena le kot zavestna prepričanja, temveč tudi kot globoko zasidrani vzorci v procesnem spominu, ki vplivajo na naše odnose in vedenje.
Zato psihoterapija pogosto temelji prav na odnosu med terapevtom in klientom.
"Nove izkušnje v odnosu med terapevtom in pacientom lahko postopoma pomagajo spreminjati utrjene odnose in vzorce," pojasnjuje Stänicke.
Celostnejše razumevanje človeka
Avtorji menijo, da bi povezovanje nevroznanosti in psihoanalize lahko vodilo do bolj celostnega razumevanja človeka. Nevroznanost ponuja vpogled v biološke mehanizme delovanja možganov, psihoanaliza pa pomaga razumeti, kako te procese človek subjektivno doživlja in kako se izražajo v vsakdanjih odnosih.
"Združevanje teh dveh področij lahko odpre pot k bolj celostni psihologiji, ki vključuje tako nevrološke mehanizme kot subjektivno izkušnjo. Tako lahko človeško subjektivnost razumemo na bolj znanstven način," sklenejo raziskovalci.
Vir: sciencedaily.com
