Reinkarnacija je eno od temeljnih prepričanj Druzov, starodavne verske manjšine v Siriji, ki verjame, da se duša po smrti znova rodi v novem telesu. Njihove zgodbe o prejšnjih življenjih so polne živih spominov, ki odpirajo vprašanja o nesmrtnosti duše in skrivnostih človeškega obstoja.
Nawaf Nasr, 78-letni član skupnosti Druzov v Siriji, drži zgubano črno-belo fotografijo, za katero pravi, da prikazuje njega na konju v prejšnjem življenju, preden je umrl. Druška vera uči, da je reinkarnacija pot k duhovnemu očiščenju.
Na fotografiji iz 40. let je mladenič resnega videza v arabskem pokrivalu in suknjiču, medtem ko sedi na konju. V ozadju je kamnita hiša v provinci Sweida, domovini verske manjšine Druzov v južni Siriji.
Sweida, zgrajena okoli vulkanske gore, je naseljena že tisočletja in je stoletja služila kot zatočišče pogosto preganjanih Druzov.
Eden od stebrov njihove ezoterične vere – znane tudi kot al-Muwahhidun, iz arabske besede za »enost z Bogom« – je reinkarnacija. Prepričanje, da se duša preseli v drugo telo ali bitje, je značilno za več religij.
Druzi verjamejo, da se ljudje, ki nenadoma umrejo – bodisi zaradi umora ali nesreče – takoj reinkarnirajo kot novorojenčki.
Prejšnje življenje, ki si ga je zapomnil
Nasr pravi, da je bil v prejšnjem življenju univerzitetni študent, sin posestnika, ki je v 40. letih umrl star 25 let, ko je padel s konja.
Čeprav je vse življenje delal kot gradbeni delavec in nikoli obiskoval šole, trdi, da je znanje prenesel iz prejšnjega življenja. Njegove police v domu so polne knjig o zgodovini in civilizaciji. Ko je služil v sirski vojski, so ga celo maturanti prosili, naj jim napiše pisma v klasični arabščini – kar je znak višje jezikovne izobrazbe. Sam pravi, da nepojasnjeno zna brati in pisati na napredni ravni, čeprav nikoli ni hodil v šolo. Ob čaju citira Platona o nesmrtnosti duše.
Po druzki veri je reinkarnacija pot k očiščenju, priložnost za duše, katerih življenje je bilo prezgodaj prekinjeno, da dosežejo razsvetljenje – stanje, ki ga odprejo znanje in dobra dejanja.
Šejk Yasser Abu Fakhr, druzki duhovni voditelj, pravi: »Za dosego božje pravičnosti mora duša skozi več stopenj, da popravi napake in sledi pravi poti.« Beseda za reinkarnacijo v arabščini, taqammus, izhaja iz besede za srajco – qamis.
»Ne verjamemo, da se duša razblini s starostjo, ampak da se obnovi z novim rojstvom,« dodaja.
Zapleteni odnosi in spomini otrok
Nasr pravi, da je pri petih letih prepoznal žensko, ki je nikoli prej ni srečal, kot svojo nekdanjo sosedo iz oddaljene vasi in celo vedel njeno ime. Pozneje je spoznal svoje »prejšnje brate«, ki so ga sprejeli kot reinkarniranega sorojenca.
Njegovo staro fotografijo mu je pred 25 leti dala hči iz prejšnjega življenja. Umrla je pred štirimi leti kot ostarela ženska. »To je bil moj konj,« pravi ob fotografiji bele kobile.
Podobne zgodbe pripovedujejo tudi drugi Druzi. 60-letna akademikinja iz Sweide pravi, da je že kot dojenček govorila, da hoče »domov«. Kasneje je opisala hišo iz črnega kamna, značilnega za Sweido, čeprav je odraščala v tujini. Ko je čez desetletja obiskala vas, je prepoznala hišo, v kateri naj bi živela in kjer jo je brat zabodel, ker je pobegnila s poroke z bratrancem, ki ga je ljubila.
Sprejemanje in nevarnosti
V druzki skupnosti so ljudje, ki verjamejo, da so reinkarnirani, večinoma sprejeti. Toda prav zaradi tega verovanja so bili Druzi v očeh skrajnih islamističnih skupin označeni za krivoverce. Skupine, povezane z ISIS in Al Kaido, so Druze in druge verske manjšine napadale in pobijale prav zaradi njihove vere.
Raziskave in znanstvena radovednost
Dr. Jim Tucker z Univerze v Virginiji je preučeval na tisoče primerov otrok z domnevnimi spomini na prejšnja življenja. Takšni primeri se najpogosteje pojavljajo v kulturah, kjer verjamejo v reinkarnacijo, a jih najdejo tudi v ZDA in drugod.
Otroci običajno začnejo zgodaj govoriti o zelo specifičnih spominih, ki pa po šestem ali sedmem letu pogosto zbledijo – še posebej v kulturah, kjer v reinkarnacijo ne verjamejo.
Preberite si še:
Tucker pravi, da raziskave ne dokazujejo reinkarnacije, a v najmočnejših primerih predstavljajo »dostojne dokaze«, da imajo nekateri otroci informacije, ki jih ne bi mogli vedeti drugače.
Vir: npr.org
