Generalizirano anksiozno motnjo opredeljujemo kot pretirano in vsesplošno bojazen ter zaskrbljenost, ki traja več kot polovico dni v tednu, vsaj 6 mesecev.
Z motnjo se srečuje ogromno ljudi, ženske pa jo imajo kar dvakrat pogosteje kakor moški. Najbolj so ogroženi ljudje, ki so v preteklosti doživeli travme, posamezniki, ki so izpostavljeni hudemu stresu ter osebe, ki imajo že druge duševne težave. K motnji so nagnjeni tudi ljudje, ki uživajo opijate in prepovedane substance ter trpijo za odvisnostmi.
Še en dejavnik, ki ga ne smemo zanemariti, pa je tudi dedovanje. Strokovnjaki ocenjujejo, da je anksioznost lahko zapisana v genih. Vendar, zakaj pride do tega?
Genetika in anksioznost
Anksiozno motnjo lahko podedujemo, saj podedujemo način, kako se soočamo s svetom. Podedujemo čustveno zrelost, način kako izražamo čustva. Skratka, podedujemo enak način delovanja, kot ga imajo naši starši. Kot dokazuje epigenetika pa podedujemo tudi medgeneracijske travme.
- Preberite si: MEDGENERACIJSKE TRAMVE: Ko travma prizadene potomce desetletja ali stoletja po dogodku
Medgeneracijske travme lahko vztrajajo v družinah desetletja ali stoletja in se prenašajo s staršev na otroke in s starih staršev na vnuke ter njihove otroke.
Vse več raziskav kaže globoke negativne učinke travm na otroke, tudi če otroci sami nikoli niso doživeli te travme.
Raziskave kažejo tudi, da lahko več genov prispeva k anksioznosti, zato strokovnjaki priporočajo, da otrokom, katerih starš trpi za anksiozno motnjo, namenimo nekaj dodatne pozornosti in jih še posebej dobro opazujemo.
A pri razvoju motnje igra ogromno vlogo okolje. Tudi pri otrocih, ki niso gensko nagnjeni k temu, se lahko pojavi anksiozna motnja zaradi slabih življenjskih izkušenj, travm in stresa ter preveliko napetosti.
Če imate tudi sami anksiozno motnjo, imajo vaši biološki otroci res več možnosti za razvoj motnje, a to ni nobeno zagotovilo. Ta se bo razvila, če ne boste ničesar spremenili pri sebi. Ne glede na genski zapis je pomembno, da otroku nudite čustveno podporo in zgradite globlji odnos, v katerem se bo počutil sprejetega in varnega. Na ta način boste bodisi prekinili razvoj anksioznosti ali pa hitreje opazili, če je otrok v stiski in mu zagotovili ustrezno pomoč in podporo.
Prirejeno po: Carrie Howard
O depresiji in travmah smo govorili tudi v podkastu s psihiatrom in psihoterapevtom mag. Miranom Možino: