5 stvari, ki jih umirajoči najbolj obžalujejo

Bronnie Ware, paliativna medicinska sestra, je svoja spoznanja ob spremljanju umirajočih prelila v knjigo The Top Five Regrets of The Dying (Pet stvari, ki jih umirajoči najbolj obžalujejo). 

5 stvari, ki jih umirajoči najbolj obžalujejo (foto: shutterstock) shutterstock
19. 11. 2022

Spremljanje umirajočih je zelo globoka izkušnja, ki premika meje znotraj nas. Počastimo jih lahko tako, da živimo na način, da sami ob smrti ne bomo ničesar obžalovali

1. Želim si, da bi si upal živeti življenje, kot sem si ga želel, in ne tako, kot so od mene pričakovali drugi

To obžalovanje je najbolj pogosto. V času umiranja postanejo kričeče očitne sanje, ki niso bile izpolnjene. Mnogo je ljudi, ki se uresničevanja svojih sanj niti lotili niso in umreti so morali z zavedanjem, da je bilo tako zaradi njihovih lastnih odločitev.

2. Želim si, da ne bi tako trdo delal

Preveč časa, porabljenega za delo, najbolj obžalujejo moški. Žal jim je, da niso več časa preživeli s svojimi otroki in ženami. Žal jim je, da niso uživali v majhnih stvareh in se gnali za "velikimi". V času umiranja ugotovijo, da bi si želeli preprosteje živeti, a bolj uživati v življenju.

3. Želim si, da bi imel pogum izraziti svoja čustva

Mnogo ljudi v času umiranja spozna, da so pogosto potlačili svoja čustva zavoljo ohranitve določenega odnosa. Potlačevanje čustev je izvor mnogih bolezni, prav tako pa nam onemogoča, da ni razvili vse svoje potenciale in postali najboljše, kar smo lahko.  

4. Želim si, da bi ohranjal stike s prijatelji

Veliko ljudi v času umiranja spozna, da je pomembno vložiti energijo in čas v ohranjanje in negovanje stikov s prijatelji. Prehiter življenjski tempo in prevelika zaskrbljenost glede dela, preživetja, ustvarjajo iluzijo, da prijateljstva niso življenjsko nujna. Prav nasprotno umirajoči spoznavajo, da je naložba v prijateljstvo najbolj osrečujoča naložba

5. Želim si, da bi si dopustil biti srečnejši

Mnogi ob soočenju s smrtjo spoznajo, da smo za svojo srečo odgovorni sami. Ugotovijo, da so zaradi strahu pred spremembami ohranjali neosrečujoče situacije le zato, ker so bili nanje navajeni. Ob smrti spoznajo, da se sprememb ne bi smeli bati, temveč se jih veseliti, saj prinesejo srečo, o kateri niti sanjati ne moremo.