Napačen sistem nagrajevanja otrok lahko privede do oportunizma ali strahu pred porazom.
Rezultati nikdar niso odvisni samo od nas.
Nogometaš je lahko v krasni formi, a če imajo vsi ostali soigralci slab dan, ne bo pravega rezultata. Učenec se lahko odlično nauči snov, a če ga na dan, ko je vprašan, v šoli preseneti vznemirjena učiteljica ali slabo počutje, utegne oboje močno vplivati na oceno, ki jo bo prejel.
Vedno je več dejavnikov in na vse nimamo vpliva. Dnevno razpoloženje, vreme, planeti... Naša naloga je, da vedno delujemo najbolje, kot v trenutku zmoremo. Pomembno je torej, da tudi v šoli ocenujemo trud in otroke nagradimo primerno temu, koliko se je potrudil.
S tem, ko spodbujamo k trudu in ne k rezultatom, lahko otroke zaščitimo pred nezdravim perfekcionizmom ter strahom pred neuspehom in neizogibnimi spodrsljaji.
Prav tako moramo otrokom pomagati ozavestiti, da rezultati našega dela niso vedno vidni takoj. Namen učenja niso ocene, temveč je znanje.
Obenem je pomembno, da se otroci zavedajo še enega dejstva. Njihove ocene v šoli so v veliki meri odvisne od njihovega odnosa z učiteljem.
Spomnim se, kako v srednji šoli nisem razumel, da sta sošolca, ki sta bila vprašana eden za drugim pri isti profesorici, dobila enaki oceni, kljub temu, da je eden znal skoraj vse, drugi pa praktično nič. Prvi je med poukom vedno sodeloval in se trudil, drugi pa je bil zelo sposoben, a malomaren.
Takšno ocenjevanje sem takrat smatral za krivično. Danes učiteljem sam priporočam enak pristop, saj je znanje le del tega, za kar učitelji vrednotijo učence; drugi del predstavlja odnos otrok do učitelja.
Z ustreznim sistemom ocenjevanja in nagrajevanja otroke pripravimo na življenje ter preprečimo, da bi jih bilo strah poraza.
Prirejeno po: Andrej Pešec
- Preberite tudi: Zakaj se veliko žensk bolje razume z moškimi kot z ženskami?