Ena večjih fascinacij nad delom s integrativno telesno orientirano psihoterapijo je, da prek telesa lahko dostopamo do tistih mest v tkivu, fascijah in mišicah, kjer se skrivajo naši občutki, senzacije in poškodbe, ki smo jih že zdavnaj pozabili ali pa se jih zavestno ne spomnimo, ker so nastali, ko smo bili dojenčki.
“Integrativna telesno orientirana psihoterapija je način razumevanja osebnosti prek telesnih izrazov in energijskih procesov v telesu. Od drugih smeri v psihoterapiji se razlikuje po tem, da kombinira analizo osebnosti in značaja s telesnimi tehnikami, ki omogočajo prepoznavanje in sproščanje kroničnih mišičnih napetosti. To predstavlja nujen korak pri delu s čustvi, vedenji in stališči, ki so temelj telesne napetosti. Telesno orientirana psihoterapija priznava inteligenco in zdravilne sposobnosti telesa ter spodbuja proces zdravljenja, nam pove Nina Senečić, terapevtka integrativne telesno orientirane psihoterapije.
Vabimo vas, da se nam pridružite na jesenskem Sensa vikendu z Nino in Tomislavom Senečićem, vrhunskima psihoterapevtoma telesno orientirane psihoterapije z bogatimi izkušnjami.
Osnovna principa telesno orientirane psihoterapije sta prizemljitev in utelešenje.
Ena večjih fascinacij nad delom s integrativno telesno orientirano psihoterapijo je, da prek telesa lahko dostopamo do tistih mest v tkivu, fascijah in mišicah, kjer se skrivajo naši občutki, senzacije in poškodbe, ki smo jih že zdavnaj pozabili ali pa se jih zavestno ne spomnimo, ker so nastali, ko smo bili dojenčki. Tam, kjer nimamo jasne zgodbe, lahko torej občutimo, kako smo se počutili, na način, da sledimo telesnim reakcijam, senzacijam in občutkom.
Kako razlagate nastanek in razvoj kroničnih bolezni in bolečin? Kako učinkovita je telesna psihoterapija pri lajšanju in reševanju tovrstnih težav?
Kot smo že povedali – kar koli se dogaja na ravni našega uma, misli ali občutkov, se dogaja tudi na ravni telesa. Za vsako mislijo je občutek in za vsakim občutkom je impulz.
Strah nas sili v beg ali boj, krči nas in zamrzne. Jeza nas spodbuja, da se odzovemo, da gremo naprej, da udarimo. V sramu se manjšamo in tako naprej. Kjer koli nismo v stiku s svojimi občutki in telesom, nismo v stiku niti s svojim impulzom, pa naj bo ta zavrt ali zamrznjen. Zaustavitev ali zamrznitev impulzov in občutkov v tkivu, fasciji in mišicah povzroči kontrakcijo.
Vsaka kronična napetost v telesu povzroči energijski in tudi mišični krč. Bolečina v določenem telesnem predelu (npr. ramena, križ, medenica) je posledica potlačitve in kroničnega krčenja mišic in fascij. Krčenje enega telesnega segmenta pomeni tudi neaktivnost, to je premajhno izpraznjenost sosednjega segmenta. Nobena fizična bolečina ne obstaja brez čustvene izkušnje in bolečin, ki so njena podlaga.
Ozavestiti napetost v telesu je prvi korak, nato pa je treba v to napetost vstopiti. Ta proces je v telesni psihoterapiji podprt s telesnimi intervencijami in s povabilom osebi, da se poveže z napetostjo in jo začuti v telesu, medtem ko se zmožnost njenega izražanja gradi postopoma.
Sprostitev fizične napetosti pogosto aktivira čustveni material, ki je v njeni osnovi; tako se pogosto zgodi, da oseba plane v jok ali se začne tresti, kar je lahko znak, da se v sistemu sprošča travmatski material. Osebe, ki so nagnjene k zadrževanju svojih čustev in se pri tem vztrajno branijo, pogosto doživljajo močna čustvena odpiranja in pridejo v stik z večjo ranljivostjo.
Kronične bolečine in kronične bolezni so znak dolgotrajne prisotnosti težav v sistemu, zato včasih ni mogoče doseči stopnje popolne ozdravitve, medtem ko lahko dosežemo večjo stopnjo pretočnosti in ublažimo simptome.
Kronične bolečine na ravni mišic so pogosto povezane s premiki izven optimalne telesne drže. Določene vzorce telesne drže razvijemo prav zato, ker smo se na tak način branili pred škodljivimi izkušnjami iz otroštva. Vnetje prsi, grbica na hrbtu, ureznina v diafragmi, premaknjena medenica ali na primer nerazvite noge so povezani z našo strategijo obvladovanja življenja.
S tem, kar nam je bilo na voljo, smo naredili največ, kar smo lahko. Težava je v tem, da smo to strategijo razvili kot otroci in zato ni več primerna za odraslo življenje. Zato je pomembno, da spoznate in razumete lastno posturalno organizacijo in delate na njeni izboljšavi in integraciji.
Kako konkretno spodbujate ljudi, da se povežejo s svojimi telesnimi izkušnjami in izražanjem? Katere tehnike ali pristope uporabljate za razvijanje zavedanja o tem?
Osnovni način delovanja v telesno orientirani psihoterapiji je odpiranje pretoka skozi telo. V svoji praksi uporabljam vrsto tehnik in metod, odvisno od problema, s katerim se sooča klient. Pri tem lahko osebo povabim k uporabi giba in glasu; glede na klientovo strukturo uporabljam tehnike, ki so bolj usmerjene v gradnjo in dovršitev selfa, ali na drugi strani tiste, ki pomagajo odpirati bolj zavrte strukture. Nekatere tehnike dela se osredotočajo na vnos več energije v telo in polnjenje, medtem ko se druge uporabljajo za delo z blokadami in sproščanje napetosti.
Obstaja tudi vrsta stresnih položajev, s katerimi lahko spodbudimo pretok v telesu, ki kot reka udarja v blokade in dviguje čustveni material iz podzavesti ter nam tako omogoča, da se mu približamo in ga predelamo.
Z ljudmi lahko delam v stoječem, sedečem ali ležečem položaju z določenimi kombinacijami in variacijami. Svoj pristop prilagodim vsakemu klientu posebej, saj je vsak človek edinstven. V terapevtskem procesu uporabljam svoje telo, kar ne pomeni nujno fizičnega stika s klientom. Seveda, ko v terapiji ustvarimo dovolj varen odnos, velikokrat v stiku s klientom uporabim tudi svoje telo, da bi mu skozi tovrstni stik omogočila dovršitev zamrznjenih ali blokiranih impulzov, občutkov in reakcij, kar pogosto vodi do najglobljih uvidov v terapevtskem procesu.
Kakšne so prednosti zavestnega dihanja in kako to vpliva na uravnavanje čustev in napetosti?
Ko kot dojenčki začutimo nelagodje, je prvi telesni proces, h kateremu se pri tem zatečemo, dihanje. Zakaj? Ker je dihanje tesno povezano z našim občutenjem. V zgodnjem obdobju smo spoznali, da počasnejše dihanje prinaša manjše občutenje nelagodja. Vendar pa se ti vzorci dihanja lahko prenesejo v odraslost. Ključno se je zavedati, da kot odrasli razpolagamo z veliko več viri in zmogljivostmi, kot smo jih imeli kot otroci.
V terapevtskem procesu se učimo diafragmalnega dihanja in ga vključujemo v delo s posturalno integracijo. Polnejše dihanje lahko pri ljudeh, ki so doživeli travmatične izkušnje, pogosto sproži občutke ali strahove, saj večje dihanje odpre pretok in prinese več energije v jedro. Ljudje, ki v svojem sistemu nosijo travmatične izkušnje, pogosto niso v stiku s senzacijami v svojem telesu, saj lahko te povečajo tesnobo.
Zato je pri delu s travmo ključno, da jim pomagamo vzpostaviti povezavo z lastnimi občutki, kar posledično krepi občutek varnosti v telesu. Ko se ta občutek varnosti okrepi, se strah naravno zmanjšuje.
Vdih in izdih imata svojo naravno funkcijo. Vdih nas razširi, napolni in sprosti, izdih pa aktivira in pripravi na pet osnovnih gibov za življenje: počep, dvig uteži s tal, odriv, vlečenje, dvig nad glavo. Zato velikokrat svoje kliente učim pravilnega dihanja v povezavi s pravilno izvedbo teh petih osnovnih gibov.
Določene dihalne tehnike nam pomagajo sprostiti odvečno vzburjenost zaradi prekomerne stimulacije ter tako prispevajo k samoregulaciji in ostajanju znotraj lastnega okna prisotnosti. Obstajajo tudi dihalne tehnike, s katerimi lahko aktiviramo večjo stopnjo vzburjenosti in izstopimo iz stanja otopelosti ter zmanjšane občutljivosti, ki je druga skrajnost. Uporabljam tudi specifične dihalne tehnike, povezane s strukturiranim gibanjem in glasom, ki močno odpirajo pretok in tako spreminjajo našo zavest.
Pomembno je poudariti, da te tehnike in metode niso same sebi namen, ampak so del nabora terapevtovega znanja in veščin, njihova uporaba pa mora biti usklajena s potrebami posameznika, pri čemer je še posebej pomembno, da je terapevt tudi čustveno povezan s klientom, da ga čuti in ga zna držati v prostorih, ki se odprejo.
Kako ustvarite varen prostor za izražanje in poglobljeno raziskovanje čustev skozi telo, zlasti pri ljudeh z močnim strahom, odporom ali sramom? In kaj storite v primeru, ko se v terapevtskem procesu pri klientu pojavi blokada, upor?
Moj namen pri delu s klienti je biti odprta, prisotna in zainteresirana. Hkrati mi je pomembno, da me pri delu vodijo osebne vrednote resnice, ubranosti, svobode in poguma. V takšnem prostoru sem lahko pristna in sočutna, kar za večino ljudi prispeva k ustvarjanju varnega okolja.
Seveda mi je povsem v redu tudi, če komu ni všeč delo z mano; človeka vedno podpiram v njegovih prizadevanjih, da si najde ustrezno podporo. Menim, da je ta svoboda pomembna, saj lahko pravi in varen stik vzpostavimo le iz prostora svobode. Tudi če sama menim, da nekoga ne morem podpreti ali da bi ga bolje podprli drugje, to odkrito povem. Verjamem, da obstaja način, kako odkrito izraziti občutljive resnice, če obstajata dobrohotnost in sočutje.
Začnemo s pogovorom in skrbno gradimo most do ozaveščanja telesa, stika s telesom in telesnega procesiranja. Nekateri potrebujejo več časa, da se odprejo telesnemu procesiranju, in to je povsem v redu. Nismo vsi ranjeni na enak način, kar je tudi pomembna lekcija o sebi – sprejeti svoj ritem in svoj način. Terapevtski odnos z vidika terapevta je kot ples, kjer terapevt na podlagi poznavanja struktur in gradiva pa tudi z intuicijo in občutenjem, včasih sledi, včasih vodi, včasih pa je le priča procesu.
Strah in odpor sta pogosto del psihoterapevtskega procesa in sta tesno povezana, saj je v odporu običajno strah. Odpor, ki se pojavi v terapevtskem procesu, me zelo zanima, ker skriva najgloblje nezavedne aspekte klientove preteklosti, ki jih v sedanjosti prenaša na druge ljudi, situacije in celo na samo telo.
Ozaveščanje, razumevanje, zanimanje in delo z odporom so najpomembnejši deli psihoterapevtskega procesa, tudi v telesni psihoterapiji. Pri tej specifični vrsti terapije nam telo pomaga, ker ponuja orodja, zato je prav utelešenje lastnega odpora in njegovo telesno procesiranje čudovito orodje. Če se povežemo z odporom do telesnega procesiranja, pomeni, da smo se bolje povezali s telesom!
Sram pred telesnimi izkušnjami je običajno prisoten pri ljudeh, ki v preteklosti niso bili podprti pri telesnem in čustvenem izražanju ali pa so bili zanemarjeni. Pogosto je prisoten tudi pri tistih, ki so bili izpostavljeni nepravičnemu javnemu presojanju ali pa je njihove meje prekoračil starševski sram – saj veste, dobri stari “kaj pa bodo rekli sosedje”.
Tu postopoma gradimo sposobnost, da se posameznik poveže s samim seboj, ter postopoma, v varnem stiku začne preizkušati svoj odnos, ko vanj vnaša večji delež lastnega izražanja. Moje izkušnje kažejo, da če terapevt uspešno podpira in spodbuja posameznika, pri tem pa ne prestopa meje, posameznik postopoma širi svojo varno cono in gradi sposobnost za verbalno, čustveno in telesno izražanje svojega jaza. Na ta način omogočamo integracijo agresije, da jo posameznik lahko uporablja kot zdravo asertivnost v korist samozastopništva.
Nam lahko opišete še kakšen konkreten primer iz svoje prakse, ki vas je resnično fasciniral?
Ena od mojih mladih klientk je imela težave z opravljanjem vozniškega izpita. Velikokrat je na izpitu padla, nikakor ga ni mogla opraviti in to je bila njena tema na individualni psihoterapiji. Skozi pogovor se je razkrilo, da je za izpit vadila z očetom, s katerim jo veže travmatična preteklost in do katerega je čutila strah. Zanimivo je, da je bil tudi inštruktor vožnje človek z avtoritarnim slogom, in ko je sedla v avto, je dejansko zmrznila.
Iz opreme v prostoru sva sestavili avto in zaprosila sem jo, da ga postavi v prostor, kot ona zaznava situacijo. Ko je sedla “za volan”, je občutila vse senzacije in občutke, povezane s situacijo, ki jih je zdaj lahko le opazovala. Ob moji pomoči je vse bolj neposredno vstopala v telo in skozi prizemljitev začela čutiti in premikati vedno več energije, zaradi česar je pridobivala moč in sposobnost, da se zoperstavi očetu, nato pa še inštruktorju. V naslednjem poskusu je vozniški izpit uspešno opravila.
Tudi v drugem primeru gre za žensko, njena tema pa je bilo nezadovoljstvo s statusom v službi. Imela je občutek, da dela in prispeva veliko več, kot je bila cenjena in nagrajena. Pomanjkanje sposobnosti, da bi držala samo sebe in verjela vase, je bilo povezano z njeno izkušnjo z dominantno materjo, ki jo je vezala nase in jo hkrati poniževala.
Zanimivo je, da je tudi v službi imela opravka z žensko avtoriteto. Nekaj časa sva procesno delali na izgradnji jasnejšega občutka o sami sebi in na občutku lastne vrednosti. Delali sva na prizemljitvi in utelešenju njene namere, da zase doseže višji položaj in finančno nagrado, in sicer z integracijo agresivnih impulzov in z razvijanjem t. i. sposobnosti samoohranjanja v prisotnosti avtoritete. Po končanem ciklu me je kontaktirala in se pohvalila, da je prejela velikodušen bonus.
Ti primeri so nazorni in na dokaj preprost način povedo, kaj se dogaja in kako delujemo v procesu telesno orientirane psihoterapije. Ne morem izpostaviti enega ali nekaj primerov, ki so me najbolj fascinirali, saj sem globoko hvaležna za vsak preboj, integracijo in zdravilno izkušnjo ljudi, s katerimi delam.
Fascinirana sem nad jedrom tega dela in naravo te poti, ki je zame pot nenehne rasti. Njena lepota je zame predvsem v tem, da nima konca in da se lahko vedno znova ustvarjamo na novo. Zame je to prostor varnosti, svobode, ljubezni in pristnosti, kjer se lahko prepustim, vedno z jasnim in utemeljenim občutkom sebe.
Poleg terapevtske prakse, ki jo izvajate že skoraj desetletje v Zagrebu, ste zdaj dejavni tudi v Sloveniji.
Res je. Svojo ljubezen do tega dela in te poti poskušam deliti z drugimi, tako v osebnem življenju kot skozi svojo individualno prakso, podporo pa izvajam tudi na izkustvenih delavnicah, ki so mi ljube in v katerih večinoma kombiniram telesno orientirano psihoterapijo s terapevtskim plesom in gibanjem po metodi Open Floor.
Ena izmed mojih velikih strasti je sodelovanje v akreditiranem izobraževalnem programu telesno orientirane psihoterapije Centra za integrativni razvoj, kjer delujem kot predavateljica in supervizorka. Še posebej me veseli, da lahko kot vodja Centra za integrativni razvoj Slovenija povem, da to jesen v Ljubljani vpisujemo že drugo generacijo usposabljanja za osebnostni razvoj in tudi za terapevtsko delo.
Center za integrativni razvoj je prva akreditirana izobraževalna ustanova za telesno orientirano psihoterapijo v tem delu Evrope. V dvajsetih letih obstoja je postal prostor za usposabljanje in izobraževanje številnih generacij telesno orientiranih psihoterapevtov, ki so v tem psihoterapevtskem pristopu prepoznali svojo strast in zanimanje. Z usposabljanjem v našem programu udeleženci pridobijo kompetence in pogoje za pridobitev licence telesno orientiranega psihoterapevta, v skladu z vsemi evropskimi in lokalnimi standardi.
