Odrasla oseba se je prostovoljno pridružila duhovni skupnosti. Nihče je ni fizično v to prisilil. Sama je hodila na srečanja, sledila učenju učitelja in morda celo hrepenela po bližini karizmatičnega voditelja. Ko je med njima prišlo do spolnega odnosa, ni rekla "ne". Morda je celo rekla "da". Je torej mogoče govoriti o spolni zlorabi?
Vprašanje privolitve je eno najzahtevnejših vprašanj pri spolnih zlorabah v kultih, verskih skupnostih in drugih okoljih, v katerih ima ena oseba izjemno psihološko, duhovno ali družbeno moč nad drugo. Raziskovalci opozarjajo, da pogled, ki vidi samo dva odrasla človeka in njuno odločitev za spolni odnos, lahko spregleda vse, kar se je dogajalo pred tem.
Kaj namreč pomeni svobodno reči "da", če verjamete, da ima oseba pred vami poseben dostop do resnice? Če je postala vaš duhovni vodnik, najpomembnejši vir potrditve in avtoriteta, ki ji zaupate bolj kot sebi? Če je vaše družabno življenje povezano s skupnostjo, ki jo ta oseba vodi? In kaj pomeni reči "ne", če bi s tem lahko izgubili pripadnost, smisel, prijatelje ali celo svojo predstavo o tem, kdo ste?
Takrat torej vprašanje ni več samo, ali je nekdo privolil. Vprašanje postane, koliko svobode je sploh imel pri tej privolitvi.
Ko ima nekdo več moči
Raziskovalka kultov Janja Lalich je že pred desetletji opozarjala, da spolnega izkoriščanja v takšnih skupnostih ni mogoče razumeti ločeno od njihove strukture moči. Voditelj lahko postopoma pridobi vpliv nad intimnimi odnosi, spolnostjo, partnerstvi in drugimi področji zasebnega življenja članov. Spolna zloraba je tako lahko del veliko širšega sistema nadzora.
Človek namreč ne pride prvi dan v skupnost in preda svoje avtonomije neznancu. Takšni odnosi se praviloma razvijajo postopoma.
Najprej lahko nekdo najde skupnost, v kateri se prvič po dolgem času počuti razumljenega. Voditelj se zdi moder, topel in izjemno karizmatičen. Človeku ponudi odgovore na vprašanja, s katerimi se je dolgo boril. Okoli njega so drugi ljudje, ki ga občudujejo in potrjujejo njegovo izjemnost. Meja, v katero kult posega, pa se počasi in nevidno širi v različne intimne dele življenja člana.
"Toda saj je odrasla oseba"
To je eden najpogostejših argumentov, toda psihologija že dolgo pozna situacije, v katerih sama odsotnost fizične prisile še ne pomeni nujno popolnoma svobodne odločitve.
Razmerje med terapevtom in pacientom je drugačno od odnosa med dvema neznancema. Podobno velja za druge odnose, v katerih obstaja izrazita odvisnost ali avtoriteta.
Pri duhovnih voditeljih pa je stvar še bolj zapletena, ker njihova moč pogosto ni formalna. Nimajo nujno pogodbe, uniforme ali uradnega položaja, ki bi jasno povedal: ta oseba ima nad menoj oblast. Njena moč lahko obstaja predvsem v glavi in svetu osebe, ki ji sledi.
Kriminologinja Hava Dayan je prav zato analizirala vprašanje spolne avtonomije odraslih članic karizmatičnih skupnosti. V središču njenega dela je vprašanje, ali lahko okoliščine duhovne avtoritete, izolacije, čustvene odvisnosti in psihološkega nadzora tako močno vplivajo na posameznika, da postane njegova informirana privolitev vprašljiva.
Dayan opisuje primer jeruzalemske verske skupnosti, v katerem so ženske vztrajale, da so v spolne odnose z voditeljem privolile. Toda sodišče je upoštevalo njihovo globoko vero v voditeljevo karizmo in vizijo, njihovo izoliranost, čustveno odvisnost od njega ter stopnjo njegovega psihološkega in fizičnega nadzora. Presodilo je, da je bila njihova sposobnost informirane privolitve zaradi teh okoliščin prizadeta. Voditelj je bil obsojen zaradi spolnih kaznivih dejanj.
Primer je pomemben prav zato, ker pokaže točno to, kar je pri pogovorih o zlorabah pogosto spregledamo: človek lahko subjektivno verjame, da nekaj izbira, hkrati pa je njegova izbira nastala znotraj sistema izjemnega vpliva in neenakosti moči.
To ne pomeni, da je vsaka zveza med duhovnim voditeljem in odraslim sledilcem avtomatično kaznivo dejanje. Pravna ureditev se med državami razlikuje, vsak primer pa zahteva presojo konkretnih okoliščin. Pomeni pa, da vprašanje "Ali je rekla da?" v takšnem primeru morda ni dovolj.
Svobodna privolitev vključuje tudi možnost reči "ne"
Kaj bi se zgodilo, če bi človek rekel "ne"? Bi se počutil povsem varnega? Bi še vedno pripadal skupnosti? Bi ga voditelj obravnaval enako? Bi se bal, da je razočaral človeka, ki ga dojema kot duhovno avtoriteto? Bi verjel, da je zavrnil nekaj, kar je potrebno za njegov duhovni razvoj? Bi se bal izgube skupnosti, prijateljev ali smisla, okoli katerega je zgradil življenje?
Duhovna zloraba ima še eno posebno dimenzijo. Voditelj lahko nad človekom pridobi moč prav prek tistega, kar je zanj najbolj sveto. Raziskovalci duhovno zlorabo opisujejo kot ponavljajoče se vzorce prisile, ki lahko vključujejo zastraševanje, manipulacijo verskih besedil ali prepričanj ter zahtevo po podrejanju avtoriteti.
Predstavljajte si razliko med tema dvema situacijama. Nekdo vam reče: "Želim si spolnega odnosa s tabo."
Ali pa vam oseba, za katero verjamete, da je duhovno naprednejša od vas, namigne, da je intimnost z njo del vašega razvoja, zdravljenja, osvoboditve ega ali posebnega duhovnega procesa. Telesno dejanje je lahko enako. Psihološki kontekst pa je popolnoma drugačen.
Raziskovalka religije Amanda Lucia opozarja, da lahko v nekaterih skupnostih že sama želja vernikov po fizični bližini guruja, ki ga doživljajo kot vir svetega, skupaj z avtoritarnim odnosom med gurujem in učencem ustvari okolje, posebej dovzetno za spolne zlorabe.
"Zakaj pa preprosto ni odšla?"
To vprašanje poznamo tudi iz nasilnih partnerskih odnosov. Od zunaj je situacija pogosto videti veliko preprostejša kot od znotraj.
Raziskovanje prisilnega nadzora v kultnih in verskih skupinah kaže, da se lahko človek postopoma oddalji od prejšnjih odnosov in postane vse bolj odvisen od skupine oziroma voditelja. Zunanje okolje se lahko začne predstavljati kot nevarno ali nerazumevajoče, skupina pa kot edini varen prostor.
Takrat odhod ne pomeni samo to, da prenehaš obiskovati določeno skupino. Lahko pomeni, da s tem izgubiš prijatelje, skupnost, svojo "duhovno pot".
Zloraba lahko spremeni tudi človekov odnos do duhovnosti
Pri spolnih zlorabah v verskem okolju je lahko poškodovano nekaj več kot zaupanje v drugega človeka. Poškodovan je lahko tudi odnos do tistega, kar je človeku predstavljalo smisel, vero ali svetost.
Raziskave med ljudmi, ki so doživeli spolno zlorabo s strani verskih avtoritet, opisujejo posledice, kot so sram, samoobtoževanje, tesnoba, depresivnost in težave s spanjem, pa tudi izgubo zaupanja v vero, duhovnost in spremenjene predstave o Bogu.
To je ena najbolj bolečih razsežnosti duhovne zlorabe. Človek lahko začne dvomiti ne samo o storilcu, ampak tudi o sebi: Kako tega nisem videl? Zakaj sem mu zaupal? Zakaj sem privolil? Zakaj sem ostal?
Toda ravno takšna vprašanja lahko zakrijejo bistvo. Če nekdo svojo avtoriteto, zaupanje, psihološko odvisnost ali človekova najgloblja prepričanja uporabi za doseganje spolnega dostopa, vprašanje ni samo, zakaj se druga oseba ni uprla. Vprašati se moramo tudi: Zakaj je oseba z večjo močjo to moč uporabila?
Privolitev ni samo ena beseda
Ni dovolj samo vprašati, ali je človek izgovoril "da". Pomembno je tudi, v kakšnem svetu je ta "da" nastal. Je imel človek dostop do informacij? Je lahko dvomil? Je lahko postavljal meje? Je lahko zavrnil avtoriteto brez strahu pred kaznijo, ponižanjem ali izgubo pripadnosti? Je lahko odšel? Je drugo osebo dojemal kot sebi enakovredno ali kot nekoga, ki ima poseben dostop do resnice, odrešitve ali njegove lastne vrednosti?
To so težja vprašanja. Toda ravno pri spolnih odnosih znotraj izrazito hierarhičnih duhovnih skupnosti so lahko pomembnejša od najpreprostejšega vprašanja vseh: "Zakaj pa ni rekla ne?"
