Kako kulti izkoristijo človekovo željo po pripadnosti, duhovni rasti in boljšem življenju - in zakaj se v njihovem primežu lahko znajdejo tudi ljudje, ki so prepričani, da se njim kaj takega ne bi moglo zgoditi.
Raziskovalna novinarka Irena Pan zgodbe ljudi, ki so se znašli v kultih, spremlja že več kot tri desetletja. V tem času je spoznala številne posameznike in družine, ki so izkusili, kako lahko navidezno nedolžna skupnost postopoma prevzame nadzor nad človekovim življenjem.
Za revijo Senso razkriva, kako kulti pridobivajo nove člane, kako delujejo njihovi voditelji in katere opozorilne znake bi morali poznati.
V KREMPLJIH KULTA
»Prosim, pomagajte! Mojega sina je ugrabil kult!« me je nekje na začetku moje novinarske kariere rotil obupani oče. Njegov sin, takrat uspešen glasbenik, se je nenadoma povsem spremenil, opustil vse, kar je počel do takrat, in šel živet v precej nenavadno skupnost. Vodila jo je ženska srednjih let, ki je trdila, da ima neposreden duhovni stik z indijskim gurujem Sai Babo, od katerega naj bi vsak dan dobivala sporočila.
Ni bil edini. Ko sem tja prispela s televizijsko ekipo, je bilo v hiši, kjer so živeli, vsaj dvajset ljudi. Zdeli so se kot omamljeni, ko so mi z gorečo navdušenostjo pripovedovali, da so končno srečni in kako globoka duhovna sporočila in navodila jim vsak dan posreduje njihova voditeljica, ki so jo na njeno zahtevo klicali Mati.
Približno leto dni pozneje sem srečala nekatere od njih, ki so iz skupnosti izstopili, in takrat so bile njihove zgodbe drugačne. Pripovedovali so mi o zlorabah, manipulacijah in o tem, kako so izgubili vse, kar so vložili v skupnost. Pa tudi o mesec dni trajajočih vsakodnevnih obredih po objavi mojega prispevka – takrat še v Tedniku na TV Slovenija –, ki so bili namenjeni temu, da uničijo »Satana« – mene.
Ni mi bilo hudega.
Članek je del rubrike V SREDIŠČU, kjer tokrat raziskujemo nevidne mehanizme manipulacije, zlorabe zaupanja in osvobajanja iz njene sence:
PSIHOLOŠKI UJETNIKI PREVARANTOV
Pozneje sem v več kot dvajsetih letih dela v oddaji Preverjeno na POP TV prejela še desetine takšnih klicev in odkrila kar nekaj podobnih skupin. Vendar večine njihovih zgodb nisem mogla objaviti, saj so se ljudje preveč bali ali pa se preveč sramovali tega, da so pristali v skupini, ki je spominjala na kult.
Ali je šlo res za kulte ali ne, ne morem soditi, ker nisem strokovnjak za to področje. Vendar vseeno dovolj dobro poznam njihove prakse, da sem opazila presenetljivo podobnost s tistimi, ki so opisane v knjigi enega največjih strokovnjakov za kulte na svetu Stevena Hassana: Kulti in prakse nadzora uma.
Ne govorim o nenavadnih ali celo bizarnih verovanjih nekaterih skupin, ki pri nas rastejo kot gobe po dežju. Vsak ima svobodo, da verjame in prakticira, karkoli pač misli, da je zanj dobro. Gre za skupine od nekaj posameznikov pa do nekaj sto ljudi, ki so jih načrtno rekrutirali in z njihovim umom manipulirali do te mere, da so postali psihološki ujetniki njihovih voditeljev.
In če boste malo raziskali v svoji bližini, boste skorajda zagotovo odkrili nekoga, morda družinskega člana, prijatelja, sodelavca, ki je bil žrtev kakšne takšne skupine.
KULTI NISO SAMO VERSKE SKUPINE
Ne gre samo za religijske skupine, povezane z različnimi verovanji. Dr. Hassan poudarja, da so lahko skupine, ki delujejo kot kulti, tudi komercialne narave (piramidne sheme, trgovina z ljudmi, mrežni marketing ipd.), izobraževalne oziroma psihoterapevtske (recimo osebnostna rast) ali politične.
Vsem pa je skupen način delovanja, ki ga Hassan, skupaj s številnimi konkretnimi primeri, podrobno opiše v knjigi: vplivanje na um ljudi z zavajanjem, prikrivanjem resnice, izkoriščanjem skupinske dinamike in predvsem z nedopustnimi praksami in tehnikami, s katerimi posameznikom postopoma omajejo njihovo osebnost in dojemanje resničnosti, ki jo zamenjajo s svojo doktrino. Končni cilj pa je večinoma pridobivanje denarja in/ali moči.
MENI SE TO NE BI MOGLO ZGODITI
Večina ljudi je prepričana, da se jim ne bi moglo nikoli zgoditi, da bi se znašli v takšni skupini ali da bi kdo na njihov um vplival do te mere, da bi počeli stvari, ki zanje niso dobre. Takšno prepričanje je skupaj z nepoznavanjem dinamike kultov in praks nadzora uma naša največja ranljivost.
Tudi to, da kulti novačijo čustveno nestabilne ali kako drugače poškodovane ljudi, je mit. Njihova glavna tarča so namreč inteligentni, sposobni ljudje, saj potrebujejo pripadnike, ki bodo sposobni zdržati psihološko in fizično naporno življenje v kultu, jim pomagali rekrutirati nove člane in prinašati denar.
Moje izkušnje z ljudmi, ki so bili v takšnih skupinah, temu pritrjujejo. V zadnjih desetletjih sem govorila z znanimi podjetniki, ki so me prosili, naj jih v prispevku ne omenjam, čeprav so v eni od takšnih skupin izgubili milijone. Bila sem tudi priča, kako so nekateri ljudje, ki so pozneje postali javne osebe, stali v krogu s prižganimi baklami, da bi po navodilih voditeljice skupine ‘premaknili točko zavesti’ nekomu, ki je želel zapustiti skupino. V bistvu je to pomenilo, da so ga tri ženske sredi kroga premikastile, da bi bila njegova ‘točka zavesti’ spet na mestu, ki bo znova zagotavljalo njegovo voljno sodelovanje v skupini.
Naslednji dan so ga kot ujetnika, obkroženega s predanimi privrženci, odpeljali nazaj v skupino. Svoboda oziroma nesvoboda izstopa je eden od najpomembnejših kriterijev za določanje, ali je neka skupina kult ali ne.
V takšnih skupinah sem srečala tudi priznane intelektualce in strokovnjake z različnih področij, ki so mi z žarečim steklenim pogledom – tako zelo značilnim za pripadnike kultov – razlagali, da nisem dovolj duhovna, da bi razumela sporočilo voditelja ali voditeljice skupine, h kateri so se skoraj vsak dan zgrinjali po ‘sporočila’ in ‘navodila’. Tudi k najstnici, ki je takrat trdila, da bo rodila Jezusa.
Voditelji, ki naj bi imeli posebne moči ali prejemali sporočila Boga, Marije, Jezusa, s pomočjo katerih narekujejo svojim sledilcem, kako naj mislijo, čutijo, se vedejo, so še ena izmed značilnosti kulta. Resda zgolj to ne določa, da je neka skupina kult, vendar pri nas obstaja kar nekaj manjših in večjih skupin, ki se nevarno približujejo temu.
V KULT SI NAČRTNO REKRUTIRAN
Največ žrtev nedopustnih praks takšnih ljudi in skupin pa boste našli med povsem običajnimi ljudmi, ki se tem skupinam ne bi nikoli pridružili, če bi poznali njihovo pravo naravo in resnično ozadje. Nihče ne vstopi v kult, zatrjuje Steven Hassan, temveč je vanj postopoma in načrtno rekrutiran.
Tudi sam je bil kot študent rekrutiran v kult, in v knjigi opisuje, kako so takrat sami rekrutirali ljudi. Morebitne nove pripadnike so razdelili na štiri skupine, tiste, ki so jim pomembna čustva, tiste, ki raje razmišljajo ali pa so jim bolj pomembna dejanja ali morda duhovnost. Nato so se vsakega z zavajanjem in lažmi lotili na način, ki je pri njem najbolj deloval.
Ko je po treh letih doživel nesrečo, so ga iz kulta rešili starši, nato pa je vse svoje življenje posvetil študiju kultov in izobraževanju ljudi.
Kako takšna rekrutacija poteka, je zelo lahko ponazoriti tudi z delovanjem ene največjih skupin pri nas, ki uporablja veliko praks, opisanih v knjigi Kulti in prakse nadzora uma. V njej se je znašlo (vsaj) nekaj tisoč ljudi. Večina je končala hudo zadolžena, z razbitimi družinami, uničenimi podjetji, nekaj pa jih zaradi vpletenosti v to skupino ni več med nami.
DRUŽBA HEPI
Večina, ki se je znašla v njihovi mreži, na začetku sploh ni vedela, da gre za ‘Hepi’, saj gre za več skupin in posameznikov, ki prikrivajo svojo povezanost s trenutnima voditeljema in resnične namene skupine.
Nove pripadnike privabljajo z različnimi relativno poceni nedolžnimi delavnicami, kot so razne masaže, tečaj numerologije ali osebne rasti. Na teh dogodkih ljudi bombardirajo s pozornostjo, pozitivnimi sporočili, obenem pa zbirajo informacije (šibke točke, hrepenenja), s pomočjo katerih lahko prilagodijo svoj pristop do vsakega posameznika.
Nekateri nekdanji pripadniki so mi pripovedovali, da so morali načrtno zbirati informacije o morebitnih novih članih ali ljudeh, od katerih so hoteli izmamiti denar, in te informacije prenesti svojemu ‘mentorju’, ki jih je ‘naučil’, kako naj ravnajo z njimi, da bi dosegli svoje.
Ko nekoga prepričajo, da gre za izjemno uspešno, pozitivno skupino, ki ima odgovore na vsa pomembna življenjska vprašanja, mu ponudijo dražje vsakodnevne delavnice, kjer, po pripovedih nekdanjih članov skupine, začnejo indoktrinacijo.
Njihovi ‘sešni’ se začnejo ob štirih ali petih zjutraj, kjer napol budni udeleženci najprej meditirajo. Ko so napol v transu (ki pomembno zmanjša kritično razmišljanje posameznika), poslušajo učenje ‘Mojstra’ ali ‘Mojstrice’, ki jim razlaga, kakšno je pravilno razmišljanje, čutenje, delovanje, da bodo dosegli ‘osebno rast’ in osebno srečo.
Tedaj dobijo tudi navodila, kaj vse morajo tistega dne početi, in to večinoma zapolnjuje vsako prosto minuto njihovega dneva, tako da nimajo časa za nič drugega, še zlasti ne za razmišljanje o tem, kaj se v resnici dogaja.
POPOLN NADZOR NAD ČLANI
Načrtno preprečevanja spanja, hipnotične tehnike in pretirana zaposlitev pripadnikov so ene od bolj običajnih praks kultov, s katerimi si postopoma podredijo um svojih pripadnikov. Značilen je tudi izjemen nadzor nad njihovim okoljem, mislimi in vedenjem.
V skupini Hepi svojim novim pripadnikom določijo mentorje, ki jih spremljajo dobesedno 24 ur na dan – prek telefona, sporočil in osebnih srečanj. Večina dosti prepozno spozna, da je to, kar se zdi neskončna podpora, prijaznost, pozitivna spodbuda, v resnici popoln nadzor nad njihovim vedenjem, razmišljanjem, čustvi, informacijami, s čimer jih postopoma pripravijo do tega, da dojemajo resničnost tako, kot želijo oni, in ne, kakršna v resnici je.
Nikoli ne bom pozabila besed ene od pripadnic takšne skupine, ko sem jo vprašala, kdaj je spoznala, da gre v bistvu za prevaro.
Njen odgovor je bil: “Ko sem odprla hladilnik, da nahranim otroke, in je bil povsem prazen, v žepu pa nisem imela niti evra.” Takrat je bila zadolžena že za več kot pol milijona evrov.
OPOZORILNI ZNAKI
Dlje je oseba pod vplivom takšne skupine, težje ji je pomagati, zato je tako pomembno, da njeni bližnji ne prezrejo enega bolj očitnih prvih znakov, da je nekdo morda vstopil v skupino, ki izvaja prakse nadzora uma – nenadno radikalno spremembo osebnosti.
“Kulti s svojimi praksami namreč razgradijo avtentično osebnost posameznika in mu zgradijo novo identiteto,” razlaga dr. Hassan. Žal pa je ena izmed njihovih praks tudi načrtno odtujevanje posameznika od njihovih bližnjih, zlasti če so ti kritični do skupine in njenega delovanja.
TOKSIČNA POZITIVNOST
Postopek spreminjanja običajnega človeka v poslušnega pripadnika kulta poteka postopno in v treh fazah. Potem ko pridobijo njegovo zaupanje in omajejo njegovo prejšnjo resničnost in osebnost ter mu z indoktrinacijo uspešno vcepijo nova prepričanja, sledi faza utrjevanja nove doktrine in nove, kultu prilagojene oblikovane osebnosti.
Vsakršen morebitni dvom zatrejo z različnimi praksami, med drugim tudi z učenjem tehnik za zaustavljanje misli – z mantranjem, molitvami, obredi in podobno. V primeru skupine Hepi je pripadnikom naročeno, da morajo (če želijo osebnostno rasti in doseči kakršen koli uspeh) vedno, ko zaznajo kakšno negativno misel ali dvom, ‘hepirati’.
Toliko časa morajo sami pri sebi ponavljati besedo happy (srečen), dokler ne izgine vsakršna ‘negativnost’. To naj bi jih spravilo v pozitivno naravnanost, s pomočjo katere se bodo težave rešile same od sebe. V resnici takšne prakse ljudi spravijo v stanje transa ali vzhičenosti, v katerem lažje prezrejo vse očitne težave ali dvome in niso več sposobni videti ali slišati, da kljub obljubam voditeljev o sreči, bogastvu ali osebni rasti v resnici drvijo v brezno.
POD KRINKO DUHOVNOSTI IZMAMILI MILIJONE
Skupine, ki delujejo kot kulti, uporabljajo še številne druge prakse, kot so navidezna mistična doživetja, manipuliranje s čustvi, izkoriščanje skupinske dinamike in podobno, vsem pa je skupno to, da posameznike pripravijo do tega, da so voljni skupini ali voditelju dati vse, kar se od njih zahteva. Denar, služenje, seks in rekrutiranje drugih.
V skupini Hepi je to denar – stotine tisočev evrov. Pod pretvezo ‘duhove rasti prek kapitala’ si morajo izposoditi čim več denarja (od kogarkoli), ki naj bi jih upravljal ‘Mojster’, ki naj bi poleg vračila zagotovil tudi velike obresti. Večina sploh ni vedela, kdo je v resnici ta ‘Mojster’, saj je bilo mentorjem njegovo ime prepovedano spregovoriti. In večina je končala brez denarja in psihično povsem na tleh. Voditelja skupine pa sta se skupaj s tropom psov preselila v eno najbolj razkošnih varovanih naselij v Dominikanski republiki.
Skupina pod drugimi imeni in z rahlo drugačnimi pristopi še vedno deluje. Vsakič, ko pride do razkritja, si nadenejo novo podobo in ime, in dokler nisi že globoko notri, se sploh ne zavedaš, da se za osebnostjo rastjo, pozitivnimi sporočili, molitvami, vizualizacijo v resnici skriva ta združba, ki že desetletja izkorišča hrepenenje ljudi po duhovnosti.
Šli so tako daleč, da so se povezali celo z bančniki, saj je kriminalistična preiskava razkrila, da so ti bančniki ljudem odobrili stotine tisoče evrov posojila, tudi če je bilo jasno, da ga nikoli ne bodo mogli poplačati. Po prvih sodnih postopkih so zdaj ubrali drugačne pristope. Ljudje denarja ne dajejo več v upravljanje ‘Mojstru’, temveč ga vlagajo v ‘energijske sklade’, saj bo žrtvam tako težje doseči pravico na sodišču.
ŠTEVILNE SKUPINE, KI DELUJEJO KOT KULT
Vendar ‘Hepi’ še zdaleč ni edina skupina v Sloveniji, ki izvaja prakse, značilne za kulte. Kot novinarka sem srečala tudi ‘belega maga’, duhovnega učitelja ene od naših nekdanjih ministric, in opazovala, kako so ga na našem snemanju sledilci ubogali dobesedno na migljaj. Če bi jim rekel, naj skočijo skozi okno, bi to verjetno storili brez najmanjšega oklevanja. Bilo je očitno, kako zelo ga zabava in opaja njegova moč.
Dr. Steven Hassan poudarja, da se voditelji kultov ne ženejo toliko za denarjem (čeprav jih večina živi precej razkošno), temveč za močjo. Raziskave so tudi pokazale, da naj bi bila večina voditeljev kultov narcisov ali sociopatov, nekateri pa kar oboje.
Vem tudi za nekaj deset družin, ki so prodale vse, kar so imele, in so trenutno na enem izmed otokov, kjer po navodilih še ene ‘Mojstrice’ čakajo na prihod Nezemljanov, pa tudi za ljudi, ki so v podobnem primeru, potem ko se je iluzija razblinila, raje ostali sami v tujini in se znašli v hudi revščini, kot da bi se doma soočili s tem, kar se je zgodilo.
Ne gre samo za sram ali strah, saj takšne skupine o posamezniku zberejo dovolj podatkov, s katerimi ga lahko manipulirajo ali izsiljujejo še po odhodu. V veliko primerih voditeljem takšnih skupin izročijo tudi vse svoje premoženje, zato ti posamezniki nimajo dovolj denarja za vrnitev v domovino, v nekaterih primerih pa niti dokumentov.
To naj bi se zgodilo tudi z družinami, ki so sledile Kitajki Aiping Wang na Novo Zelandijo, potem ko so v Sloveniji ljudje, ki jih je ‘zdravila’, padli v komo. Po poročanju novozelandskih medijev so tam opravljali fizična dela v njenem wellness centru. Ko sta na Novi Zelandiji umrla dva njena ‘klienta’, so center zaprli, v njem pa našli kup slovenskih in hrvaških družin, ki so jih potem morale reševati pristojne službe. Aiping Wang pod drugimi imeni in drugje po svetu še vedno deluje, njeni učenci pa imajo svoja podjetja tudi v Sloveniji.
SKRIVANJE ZA KRINKO VERSKE SVOBODE
V Sloveniji deluje tudi skupina tantrične joge, katere glavnega ‘duhovnega vodjo’ guruja Gregoriana Bivolaruja so nedavno skupaj s štiridesetimi drugimi pripadniki aretirali v Franciji zaradi suma ugrabitve, posilstev in trgovanja z ljudmi. Tako kot podobne skupine se tudi oni branijo s tem, da gre za versko preganjanje in lažne obtožbe.
Pri nas je še kar nekaj skupin oziroma posameznikov, ki se razglašajo za mojstre tantre, kjer ‘tantro’ izkoriščajo za vse kaj drugega kot za duhovno rast. Imamo tudi uradno registrirano Združitveno cerkev, katere voditelja Sun Myung Moona večina pozna kot tistega, ki je prirejal masovne poroke svojih pripadnikov. V to skupino je bil kot študent rekrutiran tudi dr. Steven Hassan, ki v knjigi podrobno opiše resnično in precej grozljivo ozadje tega kulta, ki se bere kot srhljiva vohunska kriminalka.
KOMERCIALNI IN MINI KULTI
Tako kot drugod se tudi pri nas vse bolj širijo nekatere skupine, ki spominjajo na komercialne kulte, ki delujejo po principih mrežnega marketinga ali piramidnih shem.
Množice ljudi spretno zvabijo v dvorane, jih s hipnotičnimi tehnikami spravijo v stanje, podobno transu, in jih prepričajo, da bodo tudi oni tako obogateli kot tisti na odru, če bodo le pravi čas vložili denar (ali prodali dovolj produktov) in v skupino pripeljali čim več novih ljudi. Denar večinoma konča v žepih voditeljev, udeležence pa je največkrat preveč sram, da bi jih prijavili policiji.
V sklop komercialnih kultov pa, po zatrjevanju Stevena Hassana, spada tudi trgovina z ljudmi, saj zvodniki uporabljajo enake prakse nadzora uma kot ‘klasični’ religijski kulti, razlikuje se samo način izkoriščanja.
Še en pojav, na katerega opozarja Hassan, pa je porast ‘mini’ kultov, v katere so vključeni od dva do dvanajst posameznikov. Voditelj je lahko mož ali žena, učitelj, terapevt ali celo klient. Pred kratkim se je tudi pri nas na sodišču znašel profesor, ki je svojo družino in nekaj privržencev spremenil v nekakšen mini kult in se leta izživljal nad njimi. Ni edini in prepričana sem, da bo mnogo žrtev nasilja v družini prepoznalo prakse nadzora uma, opisane v knjigi Stevena Hassana.
ZLORABE KULTOV
Zlorabe vseh vrst so zagotovo ena bolj pogostih značilnosti tako malih kot velikih skupin. Kar nekaj je žensk, ki so se pridružile skupinam ali posameznikom, ki prakticirajo vse bolj popularno hipnozo, ki pa so se po ‘seansi’ zbudile z odprtimi gumbi na srajci ali hlačah in krilu. Kako naj to prijavijo na policiji, če pa ne vedo, kaj se je v resnici zgodilo?
Konec koncev se ni nihče zares zganil tudi tedaj, ko je spolno nasilje prijavil posvojenec ‘budističnega meniha’, ki ima še danes pri nas uradno registrirano versko skupnost in so ga v tistem času po ramenu trepljali ugledni politiki. Že po malo bolj podrobnem preverjanju njegovega uradnega življenjepisa mi je bilo jasno, da je v resnici prevarant, in da učitelji, ki jih je navajal, o njem ne vedo nič (ali pa niso želeli vedeti).
Poskušala sem opozoriti njegove sledilce, a se je kot običajno končalo s trditvijo, da nisem dovolj duhovno razvita, da bi razumela. Pozneje je pred obtožbami zaradi spolne zlorabe in lažnimi ovadbami, češ da naj bi ga napadli, pobegnil iz Slovenije. Trenutno naj bi v miru živel v Franciji, tisti, ki so mu predali vse svoje imetje, pa so ostali praznih rok.
OTROCI SO NAJVEČJE ŽRTVE
Poseben problem kultov so otroci, saj morajo slediti nekaterim, kdaj res grozljivim praksam svojih staršev, ki so v takšnih skupinah, pa če želijo ali ne. Vem za deklico, ki je zaradi hude (duhovne, spolne, fizične) zlorabe ‘uglednih’ ljudi v eni izmed takšnih skupin pristala na cesti in poiskala tolažbo v drogah.
Poznam žensko, ki jo je kot deklico spolno zlorabil svetovno znan guru, ki so ga razkrili šele po desetletjih zlorab. In vem še za enega ‘duhovnega učitelja’, čigar usta so polna ljubezni, ki naj bi bil znan po tem, da otipava gole otroke (golota je pri njegovih praksah običajna). Govorila sem tudi z najstnicama, ki sta se, s privoljenjem staršev, morali sleči, da ju je skupina bičala, skladno z doktrino in navodili voditeljev in voditeljic (ena izmed naj bi kanalizirala Marijo).
Med njimi so bili celo učitelji, ki so organizirali kampe za otroke. Čeprav so dva izmed voditeljev pravnomočno obsodili, ta skupina še vedno deluje, le da pod drugimi imeni. Nihče od pristojnih, zadolžen za zaščito otrok, ni posegel vmes, saj se večina takšnih skupin skriva za ustavno pravico do svobode verovanja. Vendar ustavna pravica do svobode verovanja še ne zagotavlja svobode, da lahko počneš, kar hočeš, če s tem škoduješ drugemu.
POSLEDICE BIVANJA V KULTU
In posledice sodelovanja v takšnih skupinah so lahko hude, tako za otroke kot odrasle. Številni so ostali brez premoženja in kdaj tudi družine ali doma. Poznam tudi nekaj ljudi, ki so imeli zaradi praks samooklicanih ‘duhovnih mojstrov’ precejšnje psihične težave. Eden izmed njih, znanstvenik, je bil prepričan, da je zaradi tehnik, naučenih v takšni skupini, dobil nadnaravne moči in bo lahko poletel z avtomobilom. Pristal je v jarku, vendar je na srečo preživel.
Mnogo jih je pristalo na psihiatriji, včasih tudi zaradi sodelovanja pri različnih obredih samooklicanih šamanov, še posebej tistih, ki so uporabljali ayahuasko. Nekateri so imeli zaradi sledenja ‘duhovnim voditeljem’ tudi precejšnje zdravstvene težave, številni pa so se po izstopu soočali s hudo depresijo in kar nekaj je takšnih, katerih izkušnja s takšno skupino se je zaradi različnih razlogov končala s smrtjo.
To so le drobci vseh zgodb, ki jih spremljam že več kot trideset let. Zadnja leta opažam, da je teh skupin (majhnih in večjih) vse več in da izjemno spretno izkoriščajo nove tehnologije in skorajda popolno nepoznavanje te teme pri nas.
NIMAMO STROKOVNJAKOV ZA KULTE
Strokovnjakov, ki bi bili specializirani za takšne skupine oziroma za njihove žrtve, pri nas namreč ni. Nikogar ni, ki bi o tem ozaveščal, čeprav je Slovenija, vsaj po mojem mnenju, zaradi različnih razlogov izjemno dobro gojišče za uspevanje takšnih skupin in njihovih voditeljev.
Ni strokovnjakov, ki bi na sodišču pričali o nadzoru uma, nedopustnem vplivu ali drugih praksah kultov ali ki bi izobraževali druge strokovnjake, da bi znali pravilno ukrepati pri sumu, da je nekdo morda žrtev skupine, ki uporablja prakse, značilne za kult.
Ni strokovnjakov za duševno zdravje, ki bi bili specializirani za to področje, da ne bi kdo, ki je bil v resnici deležen načrtnega manipuliranja z njegovim umom, dobil diagnoze, ki z njegovim stanjem v resnici nimajo nič opraviti, kot opisuje Steven Hassan.
Ni psihologov, psihoterapevtov ali skupin za samopomoč, ki bi imeli dovolj poglobljeno znanje o psihičnih posledicah delovanja takšnih skupin, da bi lahko ponudili celostno podporo žrtvam, ki tako ostanejo prepuščene samim sebi.
PREVERITE SKUPINO, PREDEN SE JI PRIDRUŽITE
Zato upam, da bo prva knjiga o kultih v Sloveniji, ki je izšla pri založbi Chiara, spodbudila ljudi, da se bodo začeli bolj poglabljati v to temo, da bodo lahko hitreje prepoznali prakse takšnih skupin in predvsem, da bodo začeli preverjati tiste, v katere vstopajo. Vsaj toliko, kot pred nakupom preverijo avtomobil ali računalnik. Biti ozaveščen potrošnik je ena do strategij, ki vam lahko pomagajo, da ne zapadete pod nedopusten vpliv takšnih skupin, poudarja dr. Hassan.
Predvsem pa upam, da si bodo tisti, ki so jih takšne skupine zlorabile, končno upali tudi javno spregovoriti, ker bodo spoznali, da so bili v resnici žrtve in da ne bi nikoli vstopili v takšne skupine, če bi poznali njihovo pravo naravo. Da so jih v resnici načrtno in sistematično rekrutirali in se z njihovim umom igrali do točke, da so izgubili samega sebe. Pa tudi, da bodo razumeli, da niso edini, saj je takšnih žrtev, vsaj po mojih izkušnjah, zagotovo na tisoče. Brez njihovih zgodb bo vse to dogajanje še naprej ostajalo prikrito, skupine, ki uporabljajo podobne prakse kot kulti, bodo še naprej uspevale, žrtev pa bo še več.
Upam tudi, da bo to prvi korak k večjemu ozaveščanju o nadzoru uma, nedopustnih vplivih in zlorabah nekaterih praks, ki jih konec koncev ne uporabljajo samo v kultih.
Irena Pan