O nevidnih mehanizmih manipulacije, zlorabi zaupanja in osvobajanju iz njene sence.
Manipulacija se lahko začne tam, kjer bi jo najmanj pričakovali – v zaupanju, bližini, ljubezni ali duhovnosti. Ko nekdo postopoma posega v naše meje, občutke in vest, se lahko zgodi, da začnemo bolj verjeti njemu kot sebi.
Manipulacija ni vedno glasna, nasilna ali očitna
Lahko se začne s pozornostjo, potrjevanjem in občutkom, da nas je nekdo končno zares videl in razumel.
Še posebej težko jo je prepoznati tam, kjer ima druga oseba avtoriteto in kjer so v odnos vpleteni zaupanje, pripadnost, vera ali iskanje globljega smisla. Meje se lahko začnejo premikati počasi. Tisto, kar nam je bilo sprva neprijetno, postane nekaj, kar naj bi morali sprejeti.
Dvom lahko postane znak naše šibkosti, ugovor pomanjkanje zaupanja, »ne« pa nekaj, zaradi česar naj bi se počutili krive.
Pri duhovni manipulaciji je poseg lahko še posebej globok, saj se dotakne človekove vesti in njegovega najbolj intimnega notranjega sveta. Ko se temu pridružijo psihološki pritiski ali spolna zloraba, lahko človek začne izgubljati zaupanje v lastne občutke in presojo.
Članek je del rubrike V SREDIŠČU, kjer tokrat raziskujemo nevidne mehanizme manipulacije, zlorabe zaupanja in osvobajanja iz njene sence:
O tem v Sensinem pogovoru V imenu poslušnosti pripovedujeta Mirjam Kovač in Gloria Branciani, nekdanji redovnici v skupnosti Loyola.
Njuno pričevanje o spolnih, psiholoških in duhovnih zlorabah odpira vprašanje: kaj se zgodi s človekom, ko se meja med zaupanjem, poslušnostjo in izgubo sebe začne brisati?
Objavljamo odlomek iz pogovora, ki ga lahko v celoti preberete v pomladni številki revije Sensa.
Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da nekaj ni v redu – čeprav tega še niste mogli jasno izraziti?
Gloria: Prvi “nenavadni” trenutek, ki sem ga doživela z zadrego in vznemirjenostjo, je bil podaljšani objem po spovedi, predstavljen kot znamenje sprave v ljubečem Očetovem naročju. Marko Rupnik je bil moj duhovni oče pri razločevanju poklica, duhovni vodja, ki sem mu zaupala ves svoj notranji svet – svoje dvome, slabosti, upanja in odnos z “mojim” Gospodom.
V prvih dveh letih je Marko Rupnik zelo počasi, blago in skoraj neopazno vstopal v moj duhovni in psihološki svet. Potrjeval je pozitivne vidike moje osebnosti, mi pomagal sprejemati “slabosti” in krhkosti. V zameno pa je zahteval zaupanje in popolno izročitev njegovemu vodstvu. Predstavljal se je kot “starec”, duhovno integrirana oseba, ki mi lahko pokaže Božjo voljo.
V tem začetnem obdobju so se tako vrstili tudi drugi nenavadni trenutki, v katerih je poudarjal pomen fizičnega stika med nama – celo preprostega pozdrava – kot nečesa bistvenega za mojo duhovno rast in osebno integracijo. Ko se je začel fizično približevati in sem bila zaradi tega zelo zbegana, me je pomiril z besedami, da lahko živim tudi to razsežnost, ker sem nekaj posebnega. V resnici pa se je takrat že začelo postopno siromašenje mojega notranjega sveta in moje osebne identitete.
Kako ste sprva doživljali duhovno skupnost, v kateri ste živeli? Kdaj se je ta občutek začel spreminjati in kako se je to odražalo v vašem notranjem občutku, v zaupanju vase?
Mirjam: Zame je bila skupnost Loyola moja družina. Stara sem bila 21 let, ko smo štiri dekleta začela iskati svoj način redovnega življenja. Ena od nas je čutila posebno bližino z duhovnim svetom Ivanke Hosta, zato smo v njej prepoznale sestro, ki nam lahko kaže pot. “Sestra” je nato počasi postala ustanoviteljica in vrhovna predstojnica.
V obdobju, ko sem živela v skupnosti v Sloveniji (1984–1989), mi je bilo vse domače in lepo, podobno kot v novonastalih družinah: skupni ideali, skupna iskanja, skupna rast pa tudi trenutki trenj, ob katerih oblikuješ svojo osebnost. Zame je bila skupnost družina, ne ustanova. Predstojnica je bila sestra, ki je bila bolj kot druge odgovorna za skupno življenje, ne pa oseba, ki bi lahko ukazovala ali odločala o mojem življenju.
10 najmočnejših misli iz pretresljivega pričevanja nekdanjih redovnic, ki vas bodo ustavile
Tako sem to doživljala jaz. Danes pa vem, da so nekatere sestre že od začetka doživljale drugače, da niso imele iste svobode kot jaz. Veliko je bilo odvisno od odnosa, ki sta ga imela Ivanka Hosta in Marko Rupnik z vsako od nas.
Moje doživljanje se je začelo spreminjati malo pred odhodom v Rim. Nelagodje in nejasnost, ki sem ju začela čutiti, sta se v novem okolju še poglobila. Najprej sem si razlagala, da gre le za prilagajanje. Da je težava v meni. Na mesečnih duhovnih vajah pa sem skozi pogovore z Markom Rupnikom dobila novo razlago: problem res ni prehoden, problem sem jaz, in sicer taka, kot sem. Moja površnost. Moja nezmožnost iti v globino in živeti resnično duhovnost. Moja nesposobnost rasti v pristen odnos z Bogom in z ljudmi, ki so moji bratje in sestre – prav to pa je bila največja želja, smisel in cilj mojega življenja.
Začelo se je rušiti moje zaupanje vase. Počutila sem se nevredno, izgubljeno, nesposobno za ljubezen. Bilo je, kot da bi živela v nenehni megli, brez sonca in svetlobe. Izhoda nisem videla, saj sem verjela, da sem problem sama in da se ne morem spremeniti.
Celoten pogovor V imenu poslušnosti z Mirjam Kovač in Glorio Branciani preberite v pomladni številki revije Sensa, ki je še vedno v prodaji.
Ko duhovnost postane prostor zlorabe
Kaj je duhovna zloraba in zakaj jo je tako težko prepoznati? Psihoterapevt Zmago Švajncer Vrečko v Sensa podkastu pojasnjuje, kako se duhovnost lahko spremeni v sredstvo psihološke manipulacije in nadzora.
Oglejte si Sensa podkast: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije