Najpogostejša težava v partnerskih odnosih so zmeraj enaki prepiri, ki izvirajo iz otroških ran.
Morda na prvi pogled ne deluje tako, saj se s partnerjem prepiramo vedno o drugih stvareh, a ko začnemo zavestno opazovati konflikte, lahko hitro vidimo, da smo vklenjeni v ciklu oziroma začaranem krogu. Ne glede na to, kako komuniciramo, o čem se prepiramo in kdo ima "prav", nas na koncu spremljajo vedno enaki občutki. Zakaj je temu tako? Ker partnerstvo pritiska na naše najgloblje rane. Vse naše neizpolnjene potrebe priplavajo na površje.
Naša preteklost je vedno "leča", skozi katero vidimo partnerjevo vedenje. Slednje doživljamo skozi lastno ranjenost, namesto da bi videli širšo sliko.
Če nas v otroštvu niso upoštevali, bomo zamujanje partnerja dojemali kot dokaz, da nas tudi on ne upošteva. Če smo imeli starše, ki so nas nadzirali, lahko že partnerjevo vprašanje, kakšen dan smo imeli, doživljamo kot poskus nadzora.
Včasih imamo zato lahko pretirane reakcije, ki sicer izvirajo iz nečesa, kar se trenutno dogaja v odnosu, vendar prihajajo tudi iz naše preteklosti. Med prepiri se oglašajo naše rane in nas prosijo, da jim namenimo pozornost.
V odnosih se najpogosteje oglašajo in odpirajo naslednje rane:
Rana nadzora
Imeli smo starša, ki nas je nenehno želel nadzorovati in z nami manipulirati. Kot odrasla oseba se zato hitro vznemirimo, ko dobimo občutek, da nas partner skuša nadzirati. Pogosto se nam zdi, da nas partner "duši" ali da potrebuje preveč pozornosti.
Eksplozivna rana
Doma so konflikti predstavljali pravo eksplozijo. Bili so zelo burni, celo strašljivi. Zaradi tega se danes počutimo varno tako, da se za vsako ceno izogibamo konfliktom. Tudi ko nam nekaj v odnosu ne ustreza, o tem molčimo z namenom, da bi se izognili prepirom, v sebi pa smo nezadovoljni.
Anksiozna rana
Če nas v otroštvu niso naučili nadzorovati svojih čustev, nas lahko v odrasli dobi nesoglasja porinejo v občutke sramu ali strahu. Vsak konflikt želimo takoj "popraviti" in partnerju ne dajemo prostora, tudi takrat, ko nam jasno pove, da ga potrebuje.
Rana zanemarjanja
Starši so bili čustveno nedostopni oziroma odsotni, zaradi česar se tudi v odrasli dobi bojimo biti zapuščeni. Kadar je partner zaposlen ali osredotočen na druge stvari, smo vznemirjeni in ponovno imamo občutek, da nas je nekdo zavrnil oziroma zapustil.
Rana "volka samotarja"
Doma se nismo veliko povezovali ali iskali skupnih rešitev, zato tudi danes težko upoštevamo partnerje potrebe. Kompromisi nam predstavljajo pravo nočno moro in pogosto se zgodi, da razmišljamo o razhodu takrat, ko se moramo prilagoditi.
Zlata rana
Bili smo "popolni", "zlati otroci". Starši so se želeli z nami hvaliti in naše dosežke uporabljati za uveljavljanje lastne vrednosti. Zaradi tega lahko neprestano iščemo potrditev partnerja in smo vznemirjeni takrat, ko slednji opazi naše pomanjkljivosti.
Naše rane se prej ali slej pokažejo v odnosih, ne glede na to, ali si tega želimo ali ne. Dobra novica pa je, da lahko omilimo njihov vpliv. Predvsem je pomembno, da se jih zavedamo in da se v konfliktih večkrat vprašamo: "Kako si jaz to razlagam? Kaj se v resnici dogaja?" Dobro pa je tudi, da vsaj za nekaj časa poiščemo pomoč.
Ko na nesoglasja v razmerju začnemo gledati iz širše perspektive, bomo tudi lažje razumeli, katere rane nosimo v sebi, kako jih lahko zacelimo ter kako lahko v svojem življenju naredimo več prostora za pristno ljubezen in zdrave odnose.
Prirejeno po: the.holistic.psychologist
- Preberite si še: Manca Košir: "Pogovarjajte se z ljudmi, ki nahranijo vašo dušo"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
