To je zgodba o najboljši ženi in materi, o Prijateljici z veliko začetnico.
Pokončna in z dvignjeno glavo stopa v svet. Vsak dan znova in znova, od trenutka, ko jo jutro pošlje na pot življenja, do trenutka, ko jo noč zaziba v spanec.
Ona nikoli ne kloni. Ne zato, ker bi ji bilo vedno prelepo. Zato, ker preprosto ne zna. Ne ve, kaj pomeni kloniti - ker se vedno pobere še preden pade na trdna tla, ker nima časa, da bi razmišljala o porazu. Ve, da čas nikoli ne čaka in ve, da bi z vsakim pogledom v tla morda zamudila enega od čudovitih trenutkov življenja. Zato so njene oči vedno usmerjene naprej in v nebo, ker le tako lahko sledi sanjam.
Svet drži v svojih rokah, z največjo nežnostjo in hkrati z vso svojo močjo. Ne izpusti ga niti za hip. Vrti ga tako neslišno, da za to ne ve nihče. Pa ga vrti... tako kot ona želi. Z najtrdnejšo zavzetostjo ustvarja trenutke, zaradi katerih ljudje ob njej vedo, kaj pomeni sreča. In če so srečni drugi, je srečna tudi sama. Morda res nihče ne ve, da je za te trenutke kriva prav ona, a verjemite, da je. Tega ne obeša na veliki zvon in zase ne želi hvalnic, niti materialnih priznanj… Dovolj ji je nasmeh bližnjega. Popolnoma dovolj. In prav vsak ji daje moč in pogum, da nadaljuje… Da znova in znova vrti svet.
Ve, kam naprej. Pozna vse poti in bližnjice. Na vsakem križišču ve v katero smer, le vprašaj jo, z veseljem ti pove. Nikoli se ne izgubi. Niti takrat, ko se znajde na poti, po kateri še ni hodila. Kajti zanjo ni napačnih poti, po vsaki zna priti do cilja. In na vsaki zajame vsak delček zraka, zapomni si vsak trenutek in pusti, da jo vsak korak še bolj utrdi.
Ko se življenje obrne proti njej, se ona še z večjo močjo, še z večjo odločnostjo in večjim pogumom postavi v bran. Bori se do konca. Vedno. Nikoli ne odneha in nikoli ne izgubi, čeprav drugi morda vidijo njen poraz. A ona nanj ne gleda tako. Ker vsakemu porazu dovoli, da jo uči. In če jo nauči, je zmaga njena.
Ko ji pred noge vržeš poleno, stopi čezenj in nadaljuje pot.
Ko zunaj dežuje, v svojih očeh nosi najsvetlejše sonce.
Ko je mraz, s svojo neverjetno toplino ogreje srca vseh okoli sebe.
Njeno življenje je rdeča preproga v soju žarometov. A po njej ne hodi sama, pusti, da v blišču uživajo tisti, ki jih ima rada. Ona nekje v ozadju z nasmehom opazuje njihovo srečo in popolnoma nič jim ne zavida. Kajti z največjo radostjo sedež v prvi vrsti odstopi drugemu. Ne potrebuje ga. Ona se ne hrani s svojim zmagoslavjem. Ona živi od sreče ljudi ob njej.
To je zgodba o tisti ženski, ki v najtežjih trenutkih poganja življenje. In tega ne počne tako, da bi dvigovala prah, to počne s kančkom skrivnosti. Kot zna le ona.
To je zgodba o najboljši ženi in materi, o Prijateljici z veliko začetnico. O tisti ženski, ki da, kar ima. Ki žari od sreče, ker počne tisto, kar želi, ker sanja in ker ljubi. O tisti, ki je že dolgo nazaj ugotovila, da je nasmeh, ki ga prejme v zahvalo, najlepše darilo, ki ga lahko dobi. In zato vsako jutro vstane z nasmehom, čeprav ve, da bo morda težko. In zato vsak dan zaključi z mislijo, da ji je zopet uspelo – obrisati solze in narisati smeh.
Jo poznaš?
Janija Škoda
- Poglejte si še: 6 lastnosti močne osebe s krhko dušo
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
