Umrli živijo v določeni frekvenci prostora, mi, živi, pa v neki drugi dimenziji. Gre samo za drugo frekvenco bivanja, za dva svetova, ki prežemata drug drugega.
Utelešeni živimo nekaj desetletji. Ko umremo, se lahko zgodi, da stoletja dolgo čakamo na vnovično darilo življenja v snovnem svetu.
Umrli živijo v določeni frekvenci prostora, mi, živi, pa v neki drugi dimenziji. Kar imenujemo "smrt" in "rojstvo", sta pravzaprav dve nasportujoči si obliki eksistence na dveh straneh medrazsežnostnega portala, ki med seboj povezuje dve različni ravni bivanja.
Duša pred utelešenjem in po njem biva v nekakšnem svetlobnem telesu. Ko pa je človek spočet, si mora svoje telo s sodelovanjem elemantarnega sveta narave ustvariti iz eterične in fizične snovi.
Tako kot dan in noč tvorita celoto, tvorita celoto tudi oba svetova, v katerih živita bodisi duša bodisi utelešeni človek. Gre za dve polovici integralnega človeštva, ki bi lahko druga drugo bistveno bolj dopolnjevali, kot se to dogaja danes.
Zdi se nam, kot da bi bila razdalja med obema polovicama človeštva neizmerna. "Umrlih" ne bi smeli uvrščati visoko na oblake, temveč prav tja, kjer se gibljemo živi ljudje. Gre samo za drugo frekvenco bivanja, za dva svetova, ki prežemata drug drugega.
Ljudje, ki trenutno niso utelešeni - duše duhovnega sveta ali ljudje iz svetlobe - uživajo dar celostnega videnja. Njihovi vplogledi niso zamejeni s časom in prostorom, zato so sposobni utelešenim ljudem svetovati, na primer: kam naj usmerijo svojo pozornost in ustvarjalnost, da bi izpolnili smisel svojega življenja. Mi, utelešeni ljudje, imamo roke, ki nam omogočajo, da zamisli in vizije praktično udejanjimo. Ljudje iz svetlobe tega ne zmorejo.
Obe polovici človeštva nista le komplementarni, ampak svoje vloge na podlagi ciklusa vnovičnih rojstev tudi ritimično izmenjujeta. A kaj pomaga čudovita možnost medsebojnega podpiranja, če pa ni komunikacije med obema polovicama človeštva.
Verjamite, da bi komaj zmogli preobrat, ki ga s seboj prinaša zdajšnje obdobje kozmične preobrazbe, če nam duhovni svet ne bi stal ob strani.
Marko Pogačnik v knjigi Draga Zemlja, kako ti gre, AURA
Preberite si še: Kaj se dogaja, ko umiramo in prehajamo na drugo stran?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
