Kaj, če bi si ENKRAT v življenju dal to, kar nisi nikoli dobil od drugih?

Kako bi bilo, če bi se enkrat zbudil in bi bil DOVOLJ?

Kaj, če bi si ENKRAT v življenju dal to, kar nisi nikoli dobil od drugih? (foto: pexels) pexels
18. 2. 2021

VAJA: Dovolj sem!

Kako bi bilo, če bi se enkrat zbudil in bi bil DOVOLJ?
Kaj, če bi zdajle za hec naredil to vajo? Zapreš oči in rečeš:

»Dovolj sem.
Dovolj sem lep, dovolj sem pameten, dovolj sem sposoben.
Dovolj sem naredil.
Dovolj sem suh, dovolj sem debel.
Dovolj imam denarja.
Dovolj sem.
Dovolj sem prijazen, dovolj prodoren, dovolj delam na sebi.
Dovolj telovadim, dovolj se zabavam.
Ravno prav.
Dovolj imam pospravljeno, dovolj imam lepo hišo, dovolj imam dober avto.
Dovolj dobro službo imam.«

Kako se počutiš, če si enkrat v življenju daš ta predah, to pavzo od tega, da moraš nenehno nekaj izboljševati, na nečem delati, imeti v mislih: »Samo še tole, potem pa bom res vreden, potem bom pa res DOVOLJ. Moram iti še na to izobraževanje, moram še porihtati svojo postavo, svojo kožo, svoje lase... Moram porihtati odnos s partnerjem, pa še otroke moram zrihtati …«

Kaj, če bi si ENKRAT v življenju DAL ta DOVOLJ, ki ga nisi nikoli dobil od drugih? Ampak ne moreš ga dobit od drugih – dobiš ga od sebe.

Kaj, če si že dovolj? Kako se počutiš, če si že dovolj? Ali čutiš, kako se ti tvoje telo kar zmehča in imaš občutek, da ti nič ni treba? Lahko dobiš občutek teže ali občutek lahkotnosti. 

A si ne bi za šalo privoščil tega? Mogoče za začetek 1x na teden – si rečeš: »Zdajle naslednjo uro sem pa dovolj«.

Mogoče tudi večkrat na teden. Kaj, če bi poskusil vsak dan po 2 uri? In kaj, če bi poskusil vsak dan po več ur? In kaj, če bi bil v tem vse ure, vsak dan, celo leto?
Kakšen bi bil svet, če bi vsak imel občutek, da je dovolj in ne bi bilo kompleksov, občutkov nevrednosti, nedovoljdobrosti, primerjanja, tekmovalnosti?

JA, super je, da napredujemo, da stremimo za spremembami, se učimo in izboljšujemo! Ampak ne iz občutka manjvrednosti. Samo iz občutka hotenja po več, ker nas ZANIMA, kako je, ne zato, ker moramo in ker zdaj nismo dovolj dobri, dovolj vredni.

Naredi to vajo, pomisli, kje so tvoji kompleksi, kje nisi dovolj in kako bi se počutil, če bi že bil dovolj. In podari si to olajšanje. Privošči si ga. To je največji luksuz na tem svetu. Priznanje samemu sebi, da si dovolj. In da si vreden.

Tanja Pečenko, Pisan objem