Valentina je preživela več rakavih obolenj, družinske tragedije in težke življenjske preizkušnje.
V najnovejši epizodi podkasta "Hrabrija nego juče" je gostovala Valentina Obradović, ženska, katere življenjska zgodba presega običajne predstave o človeški vzdržljivosti. Njena pripoved ni le pričevanje o preživetju več rakavih obolenj in družinskih tragedij, temveč tudi pomemben poziv ženskam, naj ne ignorirajo signalov svojega telesa in naj vztrajajo pri iskanju ustrezne zdravstvene obravnave.
"Na žalost, kot pravijo, kakor te življenje zaziba, tako te tudi vodi. Tako je bilo tudi z menoj," Valentina opisuje neverjeten niz preizkušenj, s katerimi se je morala soočiti.
S smrtjo se je srečala že v otroštvu
Valentina je smrti pogledala v oči že kot majhna deklica. Pri komaj treh letih je padla v korito z vrelo vodo in utrpela hude opekline. Štiri leta pozneje jo je odnesla narasla Drina, potem ko so odprli jez. Ljudje, ki dobro poznajo reko, naj bi pripovedovali, da je edina oseba, za katero vedo, da je iz njenih nevarnih vrtincev prišla živa.
Tudi odraslost ji ni prizanesla. Valentina se je dvakrat poročila, vendar v zakonu ni našla varnosti. Kot samohranilka dveh otrok, Aleksandre in Darka, je morala vedno znova graditi svoje življenje ter se soočati z zapuščenostjo in partnerjevimi težavami z igrami na srečo.
Najgloblja rana, na katero še danes nima dokončnega odgovora, pa izvira iz porodnišnice. V šestem mesecu nosečnosti je rodila dečka.
"Ko je dojenček zajokal, sem ga vzela v naročje ... Iz druge sobe so pritekli ljudje in vsi govorili: 'Joj, saj je z dojenčkom vse v redu.' Za minuto so mi ga dali v naročje, kot punčko. Potem so ga odnesli in mi pozneje povedali, da je umrl."
Uradnega dokumenta o smrti ni nikoli dobila. S soprogom pa naj bi od patologa dobila pretresljiv neuradni nasvet: "Najbolje bo, da na vse skupaj pozabita. Vrana vrani ne izkljuje oči."
Namesto onkološke diagnoze je dobila napotnico za psihiatra
Ko so se pojavili prvi simptomi resne bolezni – lomljenje nohtov, izpadanje las in boleče izrastline – je Valentina, čeprav je bila že pred tem operirana kot onkološka bolnica, v domačem zdravstvenem okolju naletela na zid. Njene simptome so po njenih besedah spregledali.
"Vsi so mi govorili: 'Saj si bila že operirana, ne pobiraj virusov, pojdi domov, sedi in počivaj.' Potem pa sem v nekem trenutku dobila napotnico za psihiatra, kot da sem namišljena bolnica. To me je resnično razjezilo," je povedala Valentina.
Takšnega odnosa ni želela sprejeti in je vztrajala pri nadaljnjih pregledih. Odšla je na Onkološki inštitut v Beograd, kjer je izvedela težko, a za nadaljnje zdravljenje ključno resnico.
"Vzela sem vse izvide in odšla na Onkološki inštitut v času, ko je delal moj zdravnik. Ko me je pregledal, me je takoj poslal, naj se naročim na biopsijo. V petek sem prišla, v ponedeljek pa so me že poklicali, naj se vrnem, ker je prišel izvid – rak," pripoveduje Valentina.
"Dvignila sem glavo, kot da je ves svet moj"
Ko se je morala soočiti z agresivnim onkološkim zdravljenjem, se Valentina ni želela prepustiti občutku nemoči, predvsem zaradi svojega takrat desetletnega sina. Ko so ji zaradi kemoterapije začeli izpadati lasje, se je odločila, da bo stvari vzela v svoje roke.
"Spomnila sem se fotografij igralk in manekenk brez las, ki sem jih nekoč gledala. Predstavljala sem si, da bom tudi jaz brez las strašno lepa. Vzela sem strojček in si sama obrila glavo. Nadela sem si majhno ruto, jo zavezala, se naličila in dvignila glavo, kot da je ves svet moj," pripoveduje.
V tej težki življenjski bitki je poleg uradne medicine in operacij veliko psihološke moči našla tudi v veri. Po sanjah, v katerih je videla neznano votlino, je po spletu okoliščin obiskala samostan Ostrog in tam prepoznala prizore iz svojih sanj. Duhovni mir, ki ga je tam našla, ji je po njenih besedah pomagal, da je na zahtevne operacije v Beograd odšla z občutkom, da je v pravih rokah.
"Če vas nekaj boli, nihče drug ne ve, kako močno vas boli"
Valentina poudarja, da želi s svojo zgodbo opogumiti predvsem ženske, ki se srečujejo s podobnimi predsodki zdravstvenega sistema ali okolice. Njeno glavno sporočilo je, naj ljudje poslušajo svoje telo in vztrajajo, kadar čutijo, da nekaj ni v redu.
"Če vas nekaj boli, nihče drug ne more vedeti, kako močno vas boli. Če imate občutek, da vas ne jemljejo dovolj resno, morate vztrajati."
Obenem poudarja, da morajo bolniki kljub veri, iz katere je tudi sama črpala veliko moči, zaupati uradni medicini in upoštevati zdravljenje.
Dodaten pritisk za bolnike v manjših krajih po njenem predstavljajo tudi obsojanje, dvomi in stereotipi okolice, predvsem kadar človek navzven ne ustreza predstavi o tem, kako naj bi bil videti hudo bolan človek.
"Za hrbtom slišiš: 'Kakšne metastaze neki, kdo pa je to preživel? Če bi bilo res, ne bi bila tako urejena.' To me je zelo bolelo. Morda tega nikoli nisem pokazala ... Toda zunanji videz lahko zelo vara," iskreno pripoveduje.
Vsebina članka temelji na osebni izkušnji Valentine Obradović, kot jo je predstavila v podkastu "Hrabrija nego juče".
