Varanje ni vedno posledica pomanjkanja ljubezni ali privlačnosti do partnerja. Pogosto gre za veliko bolj zapleteno zgodbo, povezano z negotovostjo, čustvenimi ranami in potrebo po potrditvi.
Ko govorimo o varanju, hitro iščemo enostavne odgovore. Pogosto nekoga označimo za sebičnega, brezčutnega ali slabega človeka. A resnica je običajno precej bolj zapletena.
To seveda ne pomeni, da je varanje sprejemljivo ali manj boleče. Prevara lahko povzroči globoke rane, izgubo zaupanja in občutek izdaje. Vseeno pa psihologi že dolgo opozarjajo, da ljudje pogosto ne varajo zgolj zaradi fizične privlačnosti ali zato, ker partnerja ne ljubijo več.
V ozadju so velikokrat nerazrešene čustvene stiske, negotovosti in stare rane, ki jih posameznik ne zna predelati drugače.
Varanje kot znak čustvenih ran
Ljudje, ki so čustveno varno navezani, običajno lažje gradijo stabilne odnose. Znajo komunicirati o svojih potrebah, prenesejo bližino in se lažje soočajo s konflikti. Pri ljudeh z negotovimi vzorci navezanosti pa je pogosto drugače. Ti lahko močneje dvomijo vase, težje uravnavajo čustva in stalno iščejo občutek potrditve.
Prav zato varanje včasih ni toliko povezano s partnerjem, ampak z notranjim svetom človeka, ki vara.
Nekateri skozi pozornost druge osebe iščejo občutek vrednosti. Drugi iščejo pobeg pred praznino, dolgčasom, občutkom neuspeha ali nezadovoljstvom s samim seboj. Nekdo, ki se globoko v sebi počuti nevrednega ljubezni, lahko v zunanji potrditvi začasno najde občutek moči, zaželenosti ali pomembnosti.
Takšni odnosi pogosto prinesejo intenziven naval adrenalina in dopamina. Človek se za trenutek počuti bolje, bolj živega, bolj opaženega. Toda ta občutek je običajno kratkotrajen. Ker resnična težava ostaja nerazrešena, tudi zunanja potrditev dolgoročno ne zapolni notranje praznine.
Veliko ljudi si predstavlja, da do varanja pride predvsem zato, ker je odnos slab. A praksa kaže, da to ni vedno res. Nekateri ljudje varajo tudi v odnosih, kjer so ljubljeni in sprejeti. Težava namreč ni nujno v partnerju, ampak v tem, da sami ne znajo zdržati svojih občutkov, frustracij ali notranjih konfliktov. Varanje je zato pogosto bolj simptom kot pa pravi vzrok problema.
Lahko je znak čustvene nezrelosti, pomanjkanja iskrene komunikacije ali nezmožnosti soočanja z lastnimi občutki. Namesto da bi človek spregovoril o svojih stiskah, potrebah ali nezadovoljstvu, išče izhod drugje. Ne zato, ker bi nujno želel izgubiti partnerja, ampak ker ne zna drugače regulirati svojih čustev.
Pomembno pa je poudariti nekaj zelo jasnega: razumevanje razlogov za varanje ni isto kot opravičevanje varanja.
Vsak človek je odgovoren za svoje odločitve. Tudi težko otroštvo, negotovost ali čustvene rane ne izbrišejo posledic, ki jih prevara povzroči drugi osebi. Nihče ni dolžan ostati v odnosu, kjer je bilo zaupanje porušeno.
Lahko pa nam razumevanje pomaga, da na varanje ne gledamo zgolj črno-belo. Ljudje smo kompleksni. Včasih najbolj boleča dejanja ne izvirajo iz pomanjkanja ljubezni do drugega, ampak iz nerazrešene bolečine v sebi.
In prav zato so iskrenost, samorefleksija in čustvena odgovornost ključni temelji vsakega zdravega odnosa.
Prirejeno po: @the.holistic.psychologist
