Včasih sem bežala stran od slabih občutkov, danes so moji prijatelji

Včasih sem bežala stran od slabih občutkov, danes so moji prijatelji, svetovalci in zaupniki. Vsi so dobrodošli v moji duši. 

Včasih sem bežala stran od slabih občutkov, danes so moji prijatelji (foto: shutterstock) shutterstock
29. 7. 2022

Včasih sem bežala od strahu.

Pustila sem mu, da me obvladuje.

Dokler se nisem naučila, kako ga držati – nežno, kot novorojenčka.

Naučila sem se, kako mu prisluhniti, a se mu ne predati.

Ga spoštovati, a ne častiti.

Takrat me ni mogel več ustavljati

in pogumno sem lahko zakorakala v nevihto.

Še vedno imam strah,

vendar nisem več njegova ujetnica.

Včasih me je bilo sram tega, kar sem.

Nekega dne pa sem povabila občutek sramu v svoje srce in pustila, da tam zagori.

»Samo poskušam zaščititi tvojo ranljivost,« mi je rekel.

Lepo sem se mu zahvalila in ga vseeno prijazno odslovila.

Takrat sem vstopila v bolj svobodno življenje.

Včasih sem v sebi nosila veliko žalosti,

zakopane nekje globoko, pometene pod preprogo.

Nekega dne sem jo povabila ven, da se igra.

Takrat sem začela jokati kot reka – a sčasoma se je voda posušila in izhlapela v zrak.

Na mestih, kjer je prej tekla reka solz, sem nato odkrila veselje. Na dnu struge svoje žalosti.

Včasih sem bila zelo tesnobna.

Imela sem um, ki se ni nikoli ustavil.

Misli, ki niso nikoli utihnile. 

Nekega dne pa sem se nehala truditi, da bi jih utišala – 

in takrat sem padla iz njih, direktno v zemljo

in iz nje je privela spokojnost, ki me je prevzela, umirila.

Nekoč je jeza vrela v globinah moje duše.

poklicala sem jo v svojo luč

in začutila njeno šokantno moč.

Začutila sem, kako mi vre kri in razbija srce.

Končno sem ji prisluhnila. 

Zakričala je: »Začni se globoko spoštovati!

Govori svojo resnico s strastjo!

Reci ne, ko nečesa nočeš!

Pogumno hodi po svoji poti!

Naj nihče ne govori namesto tebe!«

In takrat sem postala njena prijateljica.

Ona je postala moja vodnica.

Včasih, sem se počutila izjemno osamljeno.

Poskušala sem se zamotiti, osamljenosti ubežati.

Tekala sem od krajev do krajev, od ljudi do ljudi ...

Toda kmalu sem omagala z bolečinami v nogah.

Takrat sem padla v srce samote

jo sprejela in z njo sklenila mir. 

Umrla sem in se ponovno rodila, v izvrstno samoto in tišino.

To me je povezalo z življenjem. Takrat se je moje srce zlilo s srci vseh ljudi na svetu. 

Včasih sem bežala stran od slabih občutkov,

danes so moji prijatelji, svetovalci in zaupniki.

Vsi so dobrodošli v moji duši. 

Sem občutljiva, nežna, krhka –

in v moji občutljivosti sem našla moč.

V moji krhkosti neomajnost. Prisotnost.

V globinah svojih ran, v tem, kar sem imenovala »tema«,

sem našla gorečo luč, ki me zdaj vodi v boju.

Postala sem bojevnica,

ko sem se obrnila k sebi

in se začela poslušati.

Vir: Wild Woman Sisterhood