S tem, ko starš pomaga otroku, mu včasih bolj škodi, kakor koristi.
Moja mama je odraščala na kmetih, med živalmi, ptiči, cvetjem. Z bratom nama je povedala, da je nekega jutra, ko se je sprehajala po gozdu, zagledala bubo gosenice, ki je visela z neke odlomljene veje. Pomislila je, da bo uboga buba še najbolj varna, če jo odnese domov in skrbi zanjo.
Doma jo je položila pod svetilko, da bi se grela in jo primaknila k oknu, da ji ne bi manjkalo zraka. Naslednje ure je mama preždela ob varovanki in čakala na veliki trenutek. Po dolgem čakanju, šele naslednje jutro, je punčka videla, da se ovoj trga; od znotraj je pokukala majhna, kosmata nožica.
Bilo je čarobno; mama je rekla, da je imela občutek, kot bi bila priča čudežu.
Nenadoma pa je kazalo, da se bo čudež sprevrgel v tragedijo. Metuljček ni imel moči, da bi predrl tkivo ovoja. Naj se je še tako naprezal, se nikakor ni mogel skobacati skozi drobno luknjico svoje minljive hišice.
- Preberite tudi: Tako sva se imela rada, a ne zmoreva več živeti skupaj...
Mati tega ni mogla kar gledati. Stekla je v orodjarno po klešče in dolge, tanke, ostro nabrušene škarje, ki jih je stara mama uporabljala pri vezenju.
Zelo previdno, ne da bi se dotaknila žužka, je v ovojnico izrezala okence, da bi metulj lahko prišel na prosto.
Po nekaj tesnobnih minutah se je uboga živalca le osvobodila ječe in se opotekla proti oknu. Mama je ganjena odprla okno in se poslavljala od metulja.
A metulj ni vzletel; niti, ko se ga je mati nežno dotaknila s konico klešč. Pomislila je, da se je mogoče boji in ga pustila ob odprtem oknu, prepričana, da ga ne bo več tam, ko se bo vrnila.
Po tem, ko se je vse popoldne igrala, se je vrnila v svojo sobo in zagledala metulja, negibnega ob oknu. Njegova krila so bila zložena ob trupu, nožice pa so togo štrlele proti stropu.
Mama je skrušeno nesla pokazati žužka očetu, da mu je povedala, kaj se je zgodilo in ga vprašala, kaj bi bila morala še narediti, da bi mu bila v večjo pomoč. On jo je samo nežno pobožal in rekel, da ne bi morala narediti ničesar več; da bi mu bila bolje pomagala, če bi naredila manj, ne več.
Metuljem je strahoviti napor, s katerim morajo razdreti svojo ječo, potreben za življenje, kajti v tistih trenutkih, srce zelo močno bije, nastali pritisk v obtočilih pa jim požene kri po krilih; tako se razširijo in usposobijo za letenje.
Metulj, ki so mu pomagali priti iz oklepa, ni dobil priložnosti, da bi razvil svoja krila.
Mama nama je z bratom pogosto rekla, da bi nama rada olajšala pot, a se je spomnila tistega metulja in raje pustila, da razvijeva krila z močjo lastnega srca.
Avtor zgodbe: Jorge Bucay
- Preberite si še: Naravne katastrofe lahko rešimo samo tako, da spremenimo sebe
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
