Izsek iz zadnjega Sensa podkasta, v katerem je Katarina Nagode, ki spremlja umirjajoče in svojce ter vodi smrtne krožke in predavanja v Kobaridu, delila nekaj svojih misli o smrti.
"Če vprašamo ljudi, kje bi si želeli umreti, jih velika večina reče doma. Ampak potem je tukaj pomembna priprava svojcev, da pripravijo primeren prostor za umirajočega. Postelja je dobro, da je nekje, kjer je največ dogajanja, recimo v dnevni sobi. Da človek ni izoliran nekje gor v sobi, ampak je tam, kjer so ljudje. Da ima recimo premičen wc poleg postelje in ostale potrebne pripomočke.
Predvsem pa je pri umiranju pomembno, da smo zmožni zdržati ob umirjajočem in pa tudi ob mrtvem truplu. Tako boleče se mi zdi, da danes dostikrat odpeljejo "še tople" ljudi iz hiše. Res mi je težko, da se ljudje tako bojijo mrtvega. Ljudje potrebujemo proces poslavljanja, da ljudje pridejo in bedijo z njim, tako kot so to počeli včasih, ko so imeli bedenje.
Za proces žalovanja je ta del, da se poslovimo od trupla, zelo pomemben. Da vidimo, da človeka več ni, ker je precej drugače, kot če vidiš samo žaro in sliko zraven. In če ne vidiš tega vmesnega dela, manjka pomembna informacija za psiho. Lahko se samo dotaknemo nog ali kako drugače. Res pa je treba spoštovati, da vsak tega ne zmore, in upoštevati, kolikor kdo zmore."
Prisluhnite celotnemu podkastu:
Dostopno tudi na YouTubu Sensa Slovenija.
- Več v članku: Katarina Nagode: Smrt, žalovanje in posmrtno življenje (Sensa podkast z Ano)
- Katarina Nagode: "Do pogreba ljudi še pokličemo, potem pa se kar pričakuje, da bo življenje teklo naprej. Resnica pa je..."