Draga moja,
ostani močna. Ne obupaj.
Vse se ti bo vrnilo. Tvoj mir, tvoja samozavest, igrivost, radost in tista lučka, ki ti osvetljuje srce. Vem, da se počutiš, kakor da si se izgubila, kakor da si izgubila košček sebe in kakor da se je teža vsega sveta zgrnila nate. Toda to je le ena izmed faz. In bo minila.
Je le eno poglavje v tvoji zgodbi, ki jo pišeš in ko se bo končalo – se boš znova našla.
Težko je opisati z besedami, kako se počutiš zadnje čase.
Počutiš se, kot da si izgubila nadzor nad svojim življenjem in da ničesar več ne zmoreš storiti prav. Kakor da ne živiš svojega poslanstva. Svojega življenja.
Toda tudi to se bo končalo. Nič ne traja večno.
In če misliš, da ne zmoreš, da bi najraje odnehala, si zapomni eno stvar: Bila si rojena za to.
Bila si rojena, da svetu pokažeš, kako močna in neomajna si in da se zmoreš boriti proti vsemu, kar te rani. Te je ranilo.
In vem, da si prestala še težje čase. Veliko težje. Imam prav? Sedaj meniš, da ti je ostala le ena možnost – odnehati. Se predati. Toda motiš se. Oh, kako močno se motiš.
Napačna razmerja, strto srce, porazi, neuresničene sanje, nedokončani cilji – skozi vse to si že šla. Toda, ali veš kaj?
Vsi smo že šli skozi to.
Mi vsi smo že občutili, kako je, ko se ti srce razleti na milijon drobnih delcev, ki smo jih košček za košček pobirali sami. Mi vsi smo že občutili, kako je, ko si v zvezi, ki je enosmerna in kjer nam čustev niso vračali in smo namesto ljubezni, spoštovanja in izpolnjenosti občutili osamljenost, nerazumevanje in praznino.
Vsi smo že izkusili, kako je, ko si tako blizu svojim ciljem, da jih lahko že okusiš in nato se zgodi nekaj nepričakovanega kar nam v hipu vse podre. In nato se začneš počutiti šibkega, nevrednega in nesposobnega. Kriviš samega sebe in misliš, da bi lahko nekaj storil bolje, če bi se le bolj potrudil in trdneje delal.
Toda, kaj je smisel v polnjenju uma s takšnimi mislimi?
Ni potrebno, da te strto srce in neuspehi porazijo. Ne rabiš kar odkorakati od vsega, kar si želiš. Imaš drugo izbiro:
Lahko se dvigneš iz pepela kot feniks in se spomniš, kdo v resnici si.
Spomni se na svojo moč in vrednost. Spomnim se na vse osebe v življenju, ki so te ljubile in te ljubijo ne glede na vse.
In vem, da boš izbrala to izbiro. Zato, ker si to v preteklosti že storila, mar ne?
V tej situaciji si že bila, se spomniš? Počutila si se, kot da ne nadzoruješ več svojega življenja; kot da se vse podira. Toda za vse, kar si menila, da je resnica – se je izkazalo za napačno. Spoznala si, da se vse spreminja. In to je resnica.
Življenje je lahko trdo in nepravično. Lahko je neizprosno in kruto. Toda niti vse to ni večno.
Živimo v hitro spreminjajočem se svetu in z njim se hitro spreminjamo tudi mi. Naša pojava, starost, čustva, misli, obnašanje in dejanja.
A kaj se nikoli ne spremeni?
Nikoli se ne spremenimo v svoji biti. V svoji sredici. Tukaj smo zmeraj isti, zmeraj upanja polni in pripravljeni na vse, kar nam življenje ponuja.
In tukaj je dokaz, da se boš povrnila v svojo pravo nrav. Znova se boš počutila kot prava verzija same sebe.
Se še spomniš, kakšna si bila kot otrok? Se še spominjaš svojih odzivov na dogodke? Še zmeraj so tu. Razlika je le v tem, da si sedaj odrasla in da na svet gledaš z očmi odrasle osebe.
Toda v nas je še vedno ta otroški duh. Še vedno čaka, da ga prebudimo. Da se ga spomnimo. Kajti vse, kar se nam sedaj zdi brez smisla, bo z njim spet obujeno. In vse bo dobilo svoj pomen.
Zato kar pogumno potrkaj na vrata, kjer prebiva tvoja majhna punčka in se spomni, kako srečna si nekoč že bila. Spomni se, da se v resnici sploh nisi izgubila.
Vem, da ti sedaj to ni najlažje storiti. Vem, da ti je težko. Toda zapomni si, da je to, kar prestajaš, le faza. Je le poglavje v tvoji knjigi in nikakor celotna zgodba.
Z ljubeznijo,
Nekdo, ki ve, kako se počutiš.
R.COOPER
- Poglejte si še: Vse je učenje. To je življenje.